Nedelja, 21.6.2020, dan 14
Za dobro jutro smo se odpravili k Primoževi babici na kavo, kjer je Conor srečal svojega »vrstnika« (starejši je zgolj 4dni) nemškega ovčarja Hunda. Ponovna je prišla do izraza Conorjeva resnost, kar se je najbolj opazilo pri igranju. Conor je denimo zavzel že dokaj resen obrabno/napadalen položaj, med tem, ko je Hund na drugi strani se »boril« še dokaj otročje. Upam, da se na tem mestu razumemo, da nismo psov forsirali v nobeno medsebojno nasilje, šlo je izrecno za navidezen igriv »pretep« dveh mladičkov. 🙃
Aja naj na tem mestu omenim še res izredno prijetno oz. navdihujočo situacijo. Hundov lastnik je starejši gospod, ki je imel že nekje pet nemških ovčarjev (vsem je vedno ime Hund 😊). Žal noben ni bil bog ve kaj socializiran in nikoli niso videli povodca. Slednja zadeva naju je s Primožem tudi najbolj skrbela, saj kot sem že omenila, res ne marava lastnikov, ki svojega ljubljenca nimajo nikoli na povodcu. A glej ga zlomka, gospod je tudi po zaslugi Rajka, ki je bojda najinega Conorja hvalil povprek in počez, imel tokrat svojega Hunda na povodcu. In ne samo to, Primoža je povrhu še vprašal za par nasvetov glede vzgoje. Jap…res je prijeten občutek, ko opaziš, da imajo tvoja dejanja pozitiven vpliv na druge.😇
Popoldne smo se prvič odpravili na bližnje letališče, ki je od nas oddaljeno kakšen km. Načeloma bi lahko šli tudi peš, ampak, ker sva imela v planu Conorja malo »zlaufat« bi bil takšen sprehod zanj absolutno prenaporen. S seboj smo vzeli tudi »njegovo pravo« igračo in se igrali na širnih travnikih letališča. Žal se je čez čas izkazalo, da je dosti bolj zanimivo lovljenje Primoža oz. mene, kot pa tekanje za gumi-štrikom😆.
Zvečer sva se s Primožem dogovorila, da poskusiva gospodiča prvič navaditi, na noč brez lulanja oz. vstajanja. Bojda pri Hundu z lulanjem ponoči ni več težav, zato sva si rekla, ajde, dajmo probat. Poročam več jutri 😉
