Ponedeljek, 15.6.2020, dan 8
Življenje s Conorjem postaja dokaj enostavno. Vsaj v primerjavi s tem, kar je bilo teden dni nazaj. Malecki že zelo dobro razume kaj sme oz. ne sme, sploh pa sem presenečena nad njegovo ubogljivostjo. Denimo jem kosilo, pride zraven, se usede in me začne »lačno« gledati. Rečem »fuj« in pridno odcaplja na svoje ležišče. Načeloma se res trudim, da je čim manj »fuj-ev«, ampak določene stvari, npr. valjanje v stari, pokošeni, napol gnili travi za hišo, kot grizlanje vseh vrst kablov in prosjačenje med obroki, pa seveda grizenje rok, nog, hlačnic, vse to so absolutne prepovedi. Potem pa so nekatere prepovedi, ki jih s svojo reakcijo poskusim narediti, da ne izgleda kot prepoved. Denimo copati, čevlji, natikači. Conor jih ne grize, jih pa občasno »pospravlja« 😅 okoli, zgolj tako iz heca. V tem primeru grem za njim in čevlje/natikače brez besed pospravim, copate pa si obujem.
Kakorkoli danes sem mu prvič oblekla tudi copatke, ja prav ste slišali 😀 Razlog se skriva v hiši mojih staršev. Morda za koga bedarija, oba s Primožem pa se strinjava, da ni nobene potrebe, da pes v tuji hiši kar koli uniči. Pri nama so po hiši večinoma ploščice in laminat, parketa je zgolj za vzorec, pa še tam je večinoma pokrit s preprogo. Popolnoma druga zgodba je pri mojih starših, kjer je parket praktično po celi hiši.
Misija copatki? Mala malica, Conor na njih sploh ni odreagiral. Res, da sem mu jih obula s pomočjo klikerja, torej najprej je copatek povohal, nato sem mu ga obula, nato »klik + yes + nagrada«, dokler ni imel obutih vseh štirih. Malce sva se sprehodila po hiši, naredila par vaj poslušnosti (kot že veste, brez povelja) in gospodič je v svoji kletki zaspal (s copatki 😊), kot bi mignil.
Zvečer sem se odločila, da bom v njegovi družbi naredila svoj prvi trening. Joj sem se nasmejala! »Najprej se bova igrala na travniku za hišo, nato ga bom spustila in naj dela kar mu je volja«, sem si mislila, ko sem nosila gumice in uteži iz hiše. Ja, veš kje. Po začetnem igranju, je med tem, ko sem delala počepe, poskoke in dvigovala različne uteži, sedel pred mano in me gledal kot tele v nova vrata. »Očitno mi šteje ponovitve«, sem se nasmehnila sama pri sebi.
Conorja sem danes tudi prvič (če odštejem pred dnevi pri veterinarki) stehtala in zmerila; ima 8.8 kg in v višino meri 43 cm, star pa je že skoraj 10 tednov (jutri bo😉)
