Pa sva ostala sama….in to kar do petka

Pa sva ostala sama….in to kar do petka

Nedelja, 14.6.2020, dan 7

Primož je moral danes zjutraj v službo in bo odsoten do petka zvečer. Čeprav je moje počutje v primerjavi s par dnevi nazaj vrhunsko, ne morem zanikati, da v sebi nisem čutila rahle napetosti in morda tudi mičkenega straha, »Ali bom zmogla?«😏. S tem mislim ali bom zmogla vse speljati mirno, brez kregarije (beri renčanje + grizenje) s Conorjem.

Napetost je spuhtela že po najinem prvem sprehodu, saj kljub temu, da sem prejšnjo noč spala slabo in bila nenaspana😴, sem se počutila v redu in sproščeno. V glavi sem imela zgolj dve stvari, »poskrbi za čim manj prepovedi za psa, sploh pa bodi sproščena, uživaj z njim in on bo s teboj«. 😊  

Dan je potekal, kot do sedaj vsak. Trikrat sva šla na 20-30 min sprehod, dosti sva se igrala in ponavljala osnovne vaje. Prijateljica Urška iz Ljubljane, ki ji jaz pravim pasja enciklopedija na dveh nogah, me je opomnila, da morava vajo »prostor oz. platz« vaditi iz stoječega in ne sedečega položaja, saj je za psa to težje. »Napako« sva hitro popravila in še naprej vadila vse osnovne vaje poslušnosti (sedi, stoj, platz) brez povelja, zgolj z nakazom roke.

Zvečer sem doživela svoj prvi »test« svojih živcev🙄 in sicer, ko sva se vrnila iz sprehoda, se je Conor v enem trenutku izjemno razigral in začel noreti po hiši. Kljub temu, da sem ga dvakrat vzela v naročje in ga poskusila umiriti, ni delovalo. Tudi ni pomagalo, da sem ga zgolj zagrabila (ne stresla) za kožo, je sicer zacvilil, vendar se ni umiril. Nakar sem ga preprosto zagrabila, ga stlačila v kletko in zapustila sobo. Vzela sem metlo in začela pometati hišo. Šok. Najprej me je debelo gledal😳, ko sem pometala tla okoli kletke (sama sem ga ignorirala). Sobo sem nato zapustila in skočila pod tuš. V nekem trenutku sem zaslišala glasno cviljenje, ki pa se je dokaj hitro umirilo. Ko sem se naslednjič vrnila v sobo, je bilo že vse pozabljeno, gospodič miren, kot da se ni nič zgodilo. Spustila sem ga iz kletke, ga pocartala in spet sva bila najboljša frenda 😊

Iskreno, sama sem bila v sebi ves čas mirna, niti nisem bila jezna nanj, ja vem, pač se je razigral. Žal mi je edino bilo, da sem ga zagrabila za kožo, saj bi ga morala že takoj spokati v kletko.

Življenje z malino oz. »malingatorjem« po enem tednu res ni preprosto, je pa daaaleč od tega kaj sem prebrala na internetu. Verjetno je prehitro, da resnično sodim in počakajmo na trenutek, ko bo začel menjavati zobe (baje med 4 in 6 mesecem) oz. ko bo prišel v puberteto (okoli 5-6 mesec). Sem pa definitivno ponosna nase, da sem se za zdaj uspela toliko umiriti, sploh pa sprostiti, da mali terminator od četrtka naprej, več ni zarenčal name 😇

Add Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *