Sreda, 10.6.2020, dan 3
Danes smo bili prvič pri veterinarju. Lahko rečem samo vau. 😍 Zdaj ne vem, ali jaz doživljam tako euforijo, ker je pes pač najin, ampak res je dejansko noro sposoben. Kljub dejstvu, da je bilo tam precej ljudi, pa par psov, razen občasnega lajanja, ni bilo s Conorjem nobenih težav😎. Čeprav smo morali na pregled čakati skoraj uro, je bil mladenič izredno potrpežljiv. S Primožem sta celo malce »potrenirala« vajo sedi in prostor (brez povelja), ki sva se jo dopoldne uspešno naučila s pomočjo klikerja. Ker je bil edini mladiček, je bil ponovno glavna zvezda, ampak, kot sem že omenila, sodiva med tiste »čudne«, ki ne pustijo božanja. Res ne razumem ljudi, da ko vidijo tujega psa, ga začnejo kar klicat s cmoki, ga vabiti itd…😠 Mislim meni na kraj pameti ne pade, da bi tujega psa, brez vprašanja lastnika pobožala. Verjetno se sprašujete zakaj ne pustiva božanja. Želiva, da se pes najprej navadi na naju, na ožje družinske člane. Ostale »prvič-zadnjič« videne ljudi, pa naj pusti pri miru. Ko bo večji, bova božanje verjetno dovolila, čeprav sama bi iskreno raje videla, da bi pes ostale-tuje ljudi preprosto ignoriral.
Vrnimo se nazaj k veterinarskemu pregledu; veterinarki se je pustil prvič pregledati in stehtati, mimogrede ima 8,5 kg.🙃 Dobil je tudi tableto proti notranjim zajedavcem in pipeto proti klopom/bolham (ki ju mora zaužiti oz. dobiti v naslednjih dneh). »Ta pes pa ima močan karakter, z njim bo pa kar nekaj dela«, je med pregledom ušes komentirala veterinarka. »Sej takšnega smo želeli«, je odvrnil Primož, jaz pa sem v sebi poskusila ignorirati naraščajočo napetost in zaskrbljenost, češ kaj me v prihodnosti še vse čaka😲. Priznam, globoko v sebi sem vedela, da se še vedno nisem sprostila, da nekako živim, v krču. Seveda je pes to vedel in čutil, saj mi je jasno pisalo na obrazu. 🙈
