Ponedeljek, 22.6.2020, dan 15
Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. 😏 Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. 😒 »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela.🙈 Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).
Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje 😊
Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo.☀ Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom 😊
Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«. 🙃
Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil.😳 Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«🤓, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim 😆
Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril. Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.☺
