Ponedeljek, 29.6.2020, dan 22
Vikend je očitno pustil nekaj posledic, saj sva s Conorjem spala kot ubita do 7.30. Sicer je bil plan, da se vstanem, ko gre Primož ob 6.00 v službo, ampak »malo morgen« 😴 Aja točno, moramo se pohvalit, da že nekaj časa prespimo noč😎. Če se ne motim, se je prvič zgodilo iz sobote na nedeljo, ampak sem ob vseh dogodkih pozabila omeniti.
Zjutraj sva se podala na dolg okoli pol ure trajajoč sprehod, kjer sva srečala sosedovega psa in Conorjevega vrstnika Hund-a🐶. Mladeniča sta se kakšnih 10 min igrala in se ravsala 💪med seboj. Ob vrnitvi v hišo sem med cartanjem Conorja na njem našla klopa. Žal mi je odstranjen klop padel na resasto preprogo »bravo Pia, sedi 5, zdaj ga mrtva ne bom našla«, sem si jezno rekla. Hja ni mi preostalo drugega kot da grem preprogo pošteno posesat. Iz tega je nato nastalo pospravljanje in sesanje cele hiše. Conorja hrup in sesanje ni pretirano motilo. Z robotskim sesalcem se je spoznal že takoj prve dni, nisem pa prepričana, če je bil že kdaj z menoj v hiši, ko sem sesala. Občasno je sicer zalajal na enega in drugega premikajoča se »čistilca«, načeloma pa je pustil, da sem v miru pospravila. 🙃
Zaradi izjemne vročine sva se nato večji del dneva zadrževala v hiši. On je večino časa prespal, jaz pa sem delala za firmo. V trenutkih, ko je bil buden je malecki nenehno iskal mojo bližino in cartanje😚. Priznam tako umirjenega nisem navajenega, zato me je pozno popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe začelo že malce skrbeti, če je s psom kaj narobe. »Joj Pia, daj ne kompliciraj, pač pride takšen dan, da je bolj umirjen. Bova šla zvečer malce potrenirati in se igrati, pa boš videla, da je vse ok«, me je med poznim kosilom miril Primož.
Ja vem, na trenutke me res pretirano skrbi. Želim preprečiti vse možne hude in manj hude scenarije, zato se mi npr. ob naših izletih oz. aktivnosti v naravi dogaja, da se težko takoj sprostim😏. Sploh, če začne Conor kot podivjan noreti po skalah, ali potencialno nevarnem terenu, sem že napol trda in boga molim🙈, da si ne bo pridelal zvina ali presekane blazinice. Dejstvo je, da maline bojda ne znajo najbolj paziti nase, po drugi strani pa se mi je očitno zbudil na trenutke zgleda »izjemno pretiran« materinski čut. Ne vem…priznam, da sem na momente prav presenečena nad seboj kakšne občutke gojim do tega psa, sploh pa strah in skrb, ki sta s tem povezana. Očitno tako nekako izgleda, ko imaš otroka🐣, oz. glede nato, da je otrok dobesedno del tebe, so potem občutki še veliko hujši. Ojooj….sej ne vem, če mi je to všeč 😳.
