Sreda, 1.7.2020, dan 24
Dan je minil precej podobno kot včerajšnji, torej delavno. Zvečer smo se že drugič v zadnjih tednih odpravili k veterinarju🚑. Brez skrbi, vse je v redu, na vrsti je bilo cepljenje. Conor je bil proti kužnim boleznim nazadnje cepljen 2.6.2020 in je bilo potrebno cepljenje ponoviti.
»Mala malica«, sem si mislila do trenutka, ko smo prišli k veterinarju in smo videli, da imajo še kar »korona ukrepe«🙄. To pomeni, da je ambulanta zaprta, sprejem je zunaj, kjer sestri razložiš zakaj si prišel, nato ti po psa pride veterinar in ga odpelje (samega!!😳) noter na cepljenje. Ko sem slednji protokol opazovala pri psu pred nami, sem nenadoma dobila utrip 200 in v želodcu me je začelo stiskati😖. »Pismo Conorju se bo zmešalo, da nas ne pustijo zraven na cepljenje«, sem zaskrbljeno pripomnila Primožu. Spet se je v meni prebudil »od bog si ga vedi zakaj« materinski nagon in spet sem se vprašala, ali bom tudi taka »koza« 🙈pri otroku.
Ko smo prišli na vrsto je k nam pristopil res prijazen, simpatičen veterinar, ki ga je Conor takoj vzljubil. 😇Razložila sva mu najine strahove, češ »glede na pasmo si resnično ne želiva, da bi se mu veterinar zameril«, vendar naju je Dr.vet.med. Baričevič 👌 prijazno pomiril, češ če bo kuža postal nemiren, ga bo cepil zunaj. Deset minut čakanja….na srečo nobenega cviljenja in mali korenjak se je vrnil nazaj. »Nobenega problema ni bilo, saj bi kuža za hrano naredil vse«, se je nasmehnil veterinar. Da, vema😆. Res izjemno je požrešen 🐷 hahaha…, sej zato mu verjetno gre učenje tako dobro od rok.
Sledilo je še kup vprašanj na temo zunanje zaščite pri psu in ali je boljša ampula ali ovratnica. »Dokler pes še raste absolutno priporočam ampulo, saj boste morali ovratnico čez čas zamenjati«, nama je svetoval. Glede nato, da planirava dopust na jug Dalmacije se nisem mogla izogniti vprašanj o Lejšmaniozi/Lišmaniozi o kateri zadnje čase vse bolj pogosto berem. Gre za (glede na prebrano) izredno nevarno bolezen, ki jo prenašajo peščene mušice. Veterinar naju je pomiril, da pri nas za enkrat bolezen še ne razsaja, se pa pojavlja v Italiji, kot tudi na južnejših delih Hrvaške. Svetoval je uporabo repelentov in pršil proti muham. Tako smo se dogovorili, da tokrat namesto že poznane ampule Frontline, uporabimo raje 👉Advantix, ki bojda ščiti tudi pred Lejšmaniozo.
Morda še par besed o tem kam❓ hodimo k veterinarju in zakaj tako »daleč«, do Veterinarskega centra Elbivet je namreč res slabe pol ure vožnje. Več o tem si morda preberite v mojem članku na temo 👉»Najinih pet kriterijev pri izbiri veterinarja«👈. Ponovno gre za popolnoma subjektivno mnenje 😊
Elbivet se nahaja v bližini italijanske meje, zato sva glede na bližino skočila še do Decathlona na italijanski strani. V Italiji imajo super urejeno, da imajo psi dovoljen vstop v praktično vse trgovine (vsaj zdi se mi tako, če se motim, pardon 🤔). Pa smo šli, prvič s Conorjem v večji nakupovalni center. Šlo je brez težav😇. Med tem, ko sva midva preučevala šotore vseh vrst in velikosti, je gospodič mirno vohljal okoli in se opazoval v ogledalu.😂 Bilo je prav prikupno do »nesreče«😆, ko se nama je nenadoma na sredini Decathlona polulal🙈. Ojoj…sej nisem vedla, ali se naj skrijem, ali smejim. Videlo se je, da bogi revež ni več zdržal, krivda pa je bila seveda na nama, saj sva pozabila, da je že nekaj časa nazaj od njegovega lulanja🙊. Primož je pohitel po papirnate brisače, midva pa sva počakala pri »kraju zločina«. Na srečo ni bilo nobenih čudnih pogledov, neprijetnih komentarjev. Pismo sej ne, da Italijane ne vem kako čislam, ampak kaj se pasjih stvari tiče, znajo biti očitno izredno potrpežljivi👌.
