Ponedeljek, 13.7.2020, dan 36
Bojda so belgijski ovčarji noro inteligentni psi🙃. Naučiš jih lahko praktično vse…No razen govora verjetno res ne 😆. Žal velja isto tudi za slabe, neželene navade. Naučijo se jih izredno hitro, zato je potrebno biti pri preprečevanju neželenega vedenja izredno vztrajen in natančen. Če pes ne sme na posteljo, ne sme nikoli in ne, da enkrat lahko in 10x ne sme. Isto je tudi z grizenjem raznih stvari (copatov, dela pohištva ali celo okončin), prosjačenju hrane med najinim obrokom ali denimo vlečenje na povodcu🤔. Načeloma so vse naštete navade pri nama veliki NE, je pa zadnja tista, ki od naju terja precej vztrajnosti in iznajdljivosti😆.
Če ne drugega vedno bolj razumem, zakaj inštruktorica Petra skoraj vsako uro »gnjavi« z delom na popuščenem povodcu. 😊 »Pismo, pa sej to Conor že zna in sploh več ne vleče,« sem pomislila 🤔 skoraj vsako uro, ko je Petra že kakih 100ič ponovila, da moramo omenjeno vajo doma nenehno vaditi. Haha…madona sem naivna 🙈. No, tukaj se verjetno vidi moja neizkušenost. Conor doma oz. v okolici doma, kot tudi, kadar gremo v Koper praktično ne vleče, drugačna zgodba je bila v novem okolju Maribora💜. Načeloma niti v soboto ni vlekel, ko smo se sprehajali po mestu, ampak današnji jutranji sprehod do Mariborskega otoka. Ojoj..haha 😂🙈. No, malce pretiravam, ampak vseeno je bilo pestro.
Mariborski otok🌳 je precej priljubljena destinacija za sprehajalce psov, zato je verjetno na vsaki še tako majhni travici ogromno različnih vonjav. Conor je skakal zdaj levo, zdaj desno, pa malce naprej in nazaj. Še sreča, da sva imela s seboj daljši, pet metrski povodec, da si je pes malce bolj dal raziskovalnega duška 🐶, sploh pa da ni tako zelo vlekel.
Verjetno se bo kdo izmed vas vprašal, »Ja zakaj pa ga nista spustila, pa bi imela mir?«.
👉 Prvič, (morda bo kdo na tem mestu rekel, da zelo pretiravam), v mestnih okoliših nikoli ne veš kaj se vse »skriva« po travi in ne bi bilo prvič, da bi pes pojedel strup😱 (skrit v koščku mesa), ki ga je nekdo, ki si ne zasluži naziva človek »slučajno« tam pustil. Na čase sem res noro zgrožena, ko berem, kaj se po mestih po Sloveniji tedensko dogaja😠. Enkrat berem, da v Izoli nekdo nastavlja strup po parku, spet drugič je na udaru Maribor in sprehajalne poti na Kalvariji. Mislim, resno???😡 Verjetno razumete, da je to dovolj močan razlog, da imaš psa na vrvici (četudi pet metrski) in z enim očesom redno spremljaš kaj počne.
👉 In drugič četudi Conorju odpoklic načeloma ne povzroča precejšnjih težav, ne mislim tvegati, da nenadoma srečamo kakšnega večjega (bog ne daj popadljivega🙈) psa in mu slednji celo kaj naredi. Tudi kasneje, ko bo Conor odrastel, se bomo na nepoznanih krajih kar držali vrvice, ker sej veste, vseeno gre za žival z nagonom in vedno obstaja tistih nekaj %, ki ti ne dajo garancije, da še tako vzgojen pes vedno uboga 😇.
Je pa bila pot domov zato toliko bolj mirna, sploh pa zabavna. Po vohljajočem pregledu Mariborskega otoka, se je Conor ponovno umiril in pridno hodil poleg naju. Njegovo mirnost sva zato izkoristila za fotografiranje in poziranje na mostu. »Hahah…kaj pa to, ko malecki dejansko pozira«, nisem mogla skriti svojega navdušenja😍, med tem, ko se je Primož prelevil v fotografa. In res, nastalo je nekaj prav zanimivih fotk. Očitno je pes že zgruntal, da je postal mini »superstar«😜.
