Četrtek, 9.7.2020, dan 32
»Ooh shit pozabila sem naročiti hladilno blazino za na morje«, me je prešinilo🙈, ko sva se vrnila iz jutranjega sprehoda, med tem, ko je imel Conor jezik že skoraj do tal. »Očitno se nam obeta še en vroč dan, še sreča, da sem že zelo zgodaj preluftala hišo«☀, sem se nasmehnila, med tem, ko sem hitela vklapljati računalnik.
S Primožem se že nekaj časa pogovarjava o nakupu ❄hladilne blazine❄, glede nato, da se naslednji teden odpravljamo na izliv reke Neretve🌊, kjer bodo temperature »opasne« in si želiva čim bolje poskrbeti za udobje najinega terminatorja. Čeprav sva do sedaj pregledala že kar nekaj različnih hladilnih blazin, so se nama vse zdele nekako »cenene«, na pogled ne ravno kvalitetne. Če ste morda brali že katerega izmed najinih člankov 👉 (npr. o nakupu pasje kletke ali pa o tem zakaj hraniva s pasjo hrano Platinum itd.) ste si o nama verjetno že ustvarili sliko, da izdelka načeloma ne kupiva »tako na horuk«, ampak se o njem prej pozanimava sploh kaj se kvalitete, cene in konkurence tiče 😎.
Še sreča, da sem pred dnevi v Facebook skupini »Pasjeljubci« zasledila razpravo o hladilnih blazinah. Kar nekaj uporabnic je pohvalilo in izpostavilo kvaliteto blazine 👉Henry Wag. Po pregledu na spletu, sem imela še nekaj dodatnih vprašanj, pa sem v roke vzela telefon in poklicala na spletno stran Lowing Paw. Če sem bila pred tem še v dvomih, me je izredno prijazna prodajalka dokončno prepričala v nakup😊. Mimogrede sem na njihovi strani še zasledila izredno simpatičen »set prve pomoči za pse«🚑 in, ker ste domnevam že ugotovili, da sem precejšen ziheraš v smislu »kaj pa, če se kaj zgodi«🤔, je tudi omenjen set romal v nakupovalno košarico. Bojda bi naj bil paket jutri že tukaj, no bomo videli 😇.
Zvečer je kot običajno sledila mala šola. Tokrat me ni bilo zraven, saj sem dobila »dovoljenje«, da se grem lahko v času, ko se bosta Primož in Conor »učila«, malce razmigati (oz. beri »dvigniti rito🍑 za na morje«) v fitnes😂. Ju odložim na pasjem poligonu in se vrnem po dobri uri in pol.
»Kako je bilo?«, vprašam Primoža, še preden se uspe usesti v avto. »Uff…ne sprašuj, počasi se spreminja v pravega belgijca«, ga gledam vprašljivo🤔, češ, ja povej dalje, nakar mi začne razlagati, da načeloma ni bilo slabo, pes je bil sicer priden, ampak izredno hiperaktiven. Izpostavil je problem izrazitega vohanja, zaradi česar se je težje skoncentriral na Primoža. »Ne vem… danes je bilo po travi očitno ogromno briketov, saj je Conor konstantno vohal po tleh. Če mu nisem pod gobec dal res polne pesti naših briketov, me na trenutke sploh ni registriral«, mi je razložil😐.
Kot piko na I očitno res zanimivemu dogajanju je še izpostavil trenutek, ko ga je po uri zaprl v eno izmed tamkajšnjih kletk in se je psu »skoraj zmešalo«🙈. »Med tem, ko je Petra strnila zaključne misli šolske ure in sem čakal nate, je pes lajal, cvilil in tulil v eno. Res noro. To še nisva doživela. Ena inštruktorica agilitya me je vprašala, če imamo tako »hudo« doma, ko je sam«, je malce zaskrbljeno😞 Primož opisal očitno najin »nov problem«, ki se mu reče »biti sam«. »Pia resno ne smeva se več dolgo zajebavat okoli tega, da je skoz z nama oz. s teboj, ker na koncu bova imela res hud problem in zaradi psa ne bova mogla nikamor«, mi je Primož dal vedeti, da sva s Conorjem čez dan morda res preveč skupaj😑.
Pismo sej vem, da ima prav. Zadnje čase se toliko posvečam »najinemu projektu«, da se iz hiše praktično (no razen sprehoda) ne premaknem in je Conor skoz z menoj. »Okej, jutri začnem namesto v jedilnici, delati v pisarni na drugem koncu hiše, med tem, ko bo Conor sam v kletki«, sklenem sama pri sebi jutrišnji načrt🤔.
*Ne gre za reklamno vsebino, temveč zgolj subjektivno podajanje informacij 😉
