Četrtek, 30.7.2020, dan 53
Uff kakšno čudovito jutro😍. Sej Neretva je bila super. Prečudovit apartma z bazenom, majhna idilična vasica, top družba, kite-anje, mivka, odlična hrana. Ampak…nekaj je manjkalo. Vsakodnevno kopanje v kristalno čistem morju😊, kjer na 5 m globine tudi brez maske jasno vidiš dno.
No to, sem doživela danes zjutraj, ko sva ob 7.15 s Primožem skočila v vodo. Prespali smo v naselju Petrčane pri Zadru in ne boste verjeli kljub izredno turističnemu naselju in lepo urejeni kamniti plaži, NI BILO ZNAKA😁! Aleluja…💪🏼mogoče, pa so Hrvati na tem delu Dalmacije bolj naklonjeni psom. 😊
Pred nadaljevanjem poti proti domu sva se še ustavila na kajterskem spotu Nin, v primeru, če se v prihodnjih tednih odločiva za kratek oddih na otoku Pag in bo veter dopuščal kajtanje🙃. Kljub vročini se nisva odločila za kopanje na peščeni plaži, saj sva imela mivke že »poln kufer« (zvečer sem pri razpakiranju ugotovila, da dobesedno🙈).
Se odpravimo naprej po Jadranski magistrali, češ se bomo ustavili kje po poti, ko bo kakšna čudovita plaža. Pridemo do naselja Starigrad (v bližini Narodnega parka Paklenica), ko Primož naenkrat »Ti..Pia, si vzela kopalke iz terase?«. Prebledela sem😱. Kot, da bi me polil z vedrom ledu. Valda jih nisem vzela. Ampak veš tisto, ko ti nenadoma zastane dih in prosiš boga na čudež. Ne, kopalk ni bilo, ostale so na terasi pensiona, kjer sva prespala. Ni nama preostalo drugega, kot polkrožen obrat in nazaj »na morje«🙈. Pred dopustom sva si v Calzedonii oba kupila nove kopalke in ni šans, da bi jih pustila.
Sproščena, umirjena pot domov se je zahvaljujoč najini pozabljivosti prevesila v hitenje, saj sva morala ob 18ih ujeti pasjo malo šolo. Ko sva zapeljala na domač dovoz sva Primoževemu očetu Rajku poleg toplega pozdrava, zgolj predala Conorja in šibala naprej. Na sporedu je bila namreč šola pasje prve pomoči🚑, zato kužkov nismo potrebovali.
Zanimivo, ampak odkar sva na morju doživela, da je zaradi spleta okoliščin (oba sva bila v vodi oz. kajtala) Conor ostal sam na plaži in so ga pazili najini kajterski kolegi, sva se (oz. jaz sem se) glede nekaterih stvari dosti bolj sprostila😊. Denimo še par tednov nazaj bi se z vsemi štirimi upirala, da psa pustiva Rajku, češ ga bo preveč razvadil, no danes pa mi ni bil noben problem, saj me je morska izkušnja naučila, da se »psa tako hitro ne pokvari«.
Aja…pa fajn je biti doma po dolgem času..prav zares 😇.
