Sreda, 29.7.2020, dan 52
No pa je prišel (po dveh prestavitvah 😆) dan odhoda. Čeprav ne boste verjeli še med kosilom (še enkrat hvala Manci 😍 za naravnost izvrstno govejo juho) so naju kolegi prepričevali »Pa kaj res ne bi ostala še vsaj en dan?« Ampak žal…res smo mogli iti, saj naju jutri čaka pasja mala šola. Že tako sva si privoščila več »špricanja«, kot je bilo po planu🙄.
Poslavljanje je bilo kot vedno zoprno, sploh otroci se niso mogli odtrgati od Conorja. Ko sem gledala kako Urban objema Conorja, mi je bilo po eni strani prav težko a tudi prijetno pri srcu😊. Ta dopust je bil iz vidika spoznavanja otrok in pasje socializacije res top👌🏼.
Kot prihod, sva tudi odhod domov planirala v dveh dnevih. Prvi planiran postanek je bil Naravni park Biokovo in ogled t.i. Skaywalka, ki leži na višini 1228 m. Gre za stekleno ploščad v obliki podkve od koder je nor razgled na dalmatinsko obalo in mesto Makarska pod njim. Žal nam ogled ni uspel, saj bi zaradi gneče morali čakati slabo uro🙁. Glede na visoke temperature in Conorja v avtu si tega nisva mogla privoščiti.
»V redu, pa drugo leto«, sem razočarana zavzdihnila, ko je tudi slednja turistična aktivnost, kot že obisk slapov Krke izpred 14ih dni odpadla. Namesto tega sva se odpravila na kavico in sladoled v mesto Makarska. Izjemno simpatično mestece, polno turistov. Glede na »korona-krizo« o kateri se toliko govori, midva nisva opazila, da bi bila Hrvaška (razen morda manjša gneča na cesti) ne vem kako prazna🤔. Raziskovanje mesta je bilo zahvaljujoč Conorju vse prej kot mirno, saj je vlekel levo in desno, kot da je na »speedu« 😤. Vseee ga je zanimalo, vsak kotiček pločnika, drevesa, klopce, res vseee, kot, da so Makarsko pred tem posuli z nevidnimi klobasami. »Zadnjih 14 dni ga nisva nikjer konkretno zdivjala, plus sej nismo bili v nobenem večjem mestu«, je vlečno-vohanje »levo-desno« komentiral Primož.
Imel je prav. Čeprav sva se trudila, da bi se na morju s Conorjem ukvarjala kot doma, je naš dom, naša vasica z 10imi hišami in okoli sami travniki, res unikat😊. Psa lahko spustiš praktično na vsakem sprehodu in si le-ta da duška. Po drugi strani, pa ne pozabimo, da na morju še tako striktne stvari včasih »uidejo« izpod nadzora. Če sem iskrena, je bil Conor na trenutke precej razpuščen in marsikatera prepoved ali pravilo se je »pozabilo«🙄.
Da o dotikih in božanju drugih ljudi sploh ne govorim, ker verjetno tudi če bi stala poleg njega na plaži cel dan, bi se verjetno našel pacient😠, ki bi se ga dotaknil. Prav tako so bili sprehodi, ko se nisem pretirano ozirala, da »vleče bolj kot običajno«. Celo dvakrat se je zgodilo, da se nama je pretihotapil na posteljo…🙈. Pa da o pojedenem polštru in pogriženem Primoževem nahrbtniku sploh ne govorim. Aja pa o »tragičnem« koncu hladilne blazine. Pes, ki prej skoraj dva meseca ni uničil nič, je v roku tedna dni »preoblikoval« kar nekaj stvari😆. In potem se še čudiva, da se v mestu polnem turistov obnaša naenkrat drugače kot običajno 😊?
