Lulanje od strahu in najin vzgojni »fail« (by Primož)

Lulanje od strahu in najin vzgojni »fail« (by Primož)

Nedelja, 2.8.2020, dan 55

Počasi se je potrebno ponovno postaviti na realna tla in se po treh tednih dopusta pripraviti na deloven teden😏. Končno je tudi v naših krajih popustila res nora vročina, ki smo jo bili deležni zadnje dni, zato ohladitev izkoristiva za generalno čiščenje hiše.

Conor se večino časa dolgočasi na balkonu oz. spi, »Očitno je to zanj zdaj pasji dopust«, si mislim med tem, ko čistim kopalnico☺.

Preden se lotim pospravljanja kajtarske robe na podstrešje (v zadnjem času se jo je nekaj dosti nabralo😆) s Conorjem naredim še trening poslušnosti. »Madona psu gre prav super« si mislim, ko na moja povelja odreagira v sekundi😊. Na morju smo se začeli učiti tudi prevale oz. kotaljenje, pa mu gre že zelo dobro od rok. Še kar naprej vadiva obrat oz. mi rečemo »spin«, tudi »poleg«, »vmes« in ostale že znane vaje.

Po kosilu se odpravimo na daljši sprehod do moje mame. Čeprav okolica omogoča, da bi bil pes večino poti spuščen (živiva v naravi, kjer skoraj ni prometnih cest), se s Pijo odločiva, da ga imava namerno večji del poti na povodcu. Pes je bil zadnjih nekaj tednov, kaj se tiče hoje na povodcu precej »razpuščen«, Pija bi rekla, da nisva bila dosledna, zato mu sedaj hoja na popuščenem povodcu predstavlja kar nekaj težav v smislu vlečenja in vohanja v nedogled🤔.

Prvič sva tudi doživela, da se je malecki od strahu polulal. In sicer med tem, ko sva delala poslovne načrte za naprej, je v enem trenutku začel noro lajat na terasi. Se vstanem in grem pogledat kaj je narobe. Zakličem »Conor, tiho« (morda z malenkost karajočim glasom) in pes pride do mene celi potuhnjen, ušesa nazaj ter se polula😳. Ve namreč, da ne sme lajati na terasi. Ampak takšnega odziva, pa res nisva pričakovala, nama je bil skoraj šok. »Misliš, da ga je bilo tako strah, da ga boš skregal«, me Pija vpraša začudeno. Iskreno ne vem vzroka, si pa mislim, da sva morda zadnje čase malce »povečala« število prepovedi in pogostost kreganja psa, ko naredi kaj narobe. Tako je nastal pes, ki se naju »boji«, če malce pretirano opišem. Verjetno bi naju marsikateri kinolog okaral, češ, da najino početje izrazito škodi razvoju samozavesti psa😒.  

Tukaj se lahko lepo navežem na besede naše inštruktorice Petre, ki jih je povedala na prvem pasjem srečanju, »Poskrbite za čim manj prepovedi za psa, naj bo psu čim več stvari dovoljenih. Tiste, ki mu niso dovoljene, jih odstranite oz. poskušajte odvrniti pozornost. Sploh pa s psom uživajte in se imejte fajn. Bodite veseli njegovega početja, ko naredi kaj prav.«, po tehtnem premisleku sem hitro ugotovil, da se morda njenih navodil nisva ravno 100% držala🤔. Bomo popravili😇.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja