Požrešen pes, ki ne želi jesti iz »velike sklede« 😆

Požrešen pes, ki ne želi jesti iz »velike sklede« 😆

Torek, 4.8.2020, dan 57

Danes nama je spet zmanjkalo hrane🙈. Haha…

Sej ne dobesedno, ampak zgolj med popoldanskim treningom….😆 Grem po hrano v 5 kg vrečo in ups…prazna. Okej, gremo po drugo vrečo na podstrešje. Jo prinesem v kuhinjo, Conor valda kot senca za menoj in me gleda. Jo odprem. Me gleda, kot zaboden🙃. Pa me prešine, res butasta misel, »Čuj Primož, kaj če mu za foro dam jesti iz vreče, da enkrat res doživi tisto…ooo..glej kolko hrane, misliš, da bo problem?«, zakličem zaročencu čez sobo. »Zakaj, sej nima kaj biti, razen, da hrano dovolj hitro odmakneš, da ne poje preveč«, mi odgovori.

Okej. Conorja pošljem čez sobo v kletko in za njim prinesem 5 kg žakelj Platinum hrane. Mimogrede, ne me narobe razumet, ampak ta hrana je res top😊. Pustimo vse prednosti iz vidika sestave, (več o tem si preberite v članku »Zakaj sva izbrala pasjo hrano Platinum«). Ampak, ko jo na novo odpreš dejansko zadiši😋. Okej ne spet tako kot sveže pečene žemljice 😍, pa vendar. Popolno nasprotje nekaterih pasjih hran in, da sploh ne omenim mačjih, ki nimajo ravno prijetnega vonja.

Torej pes sedi v kletki in gleda mene ter sveže odprto, dišečo vrečo hrane. Mu ukažem »platz« in »čakaj«, na kar mu pod nos pomolim vrečo. Me gleda še bolj zabodeno, češ kaj bi rada🙄. Mu rečem »yes«, ampak psu žal ne potegne, da se mu ponuja nekaj »najjačega na svetu«😆. Samo gleda mene, pa vrečo in mu ni čisto nič jasno. »V redu pa nič«, si mislim in mu iz vreče dam dobro pest hrane v kletko. Roko na srce ni to zdaj ne vem kako pomembna življenjska izkušnja, ki jo mora nujno doživeti. Kvečejmu bi lahko imela naslednjič probleme, ko bi se odpravila v vrečo po hrano.

Zvečer naju čaka nova izkušnja, mala pasja šola v dežju. Na poti v Koper nisem bila najbolj ziher nad smotrnostjo vsega skupaj, saj naju je s Conorjem med vožnjo pralo kot v avtopralnici🙈. »Hudiča, danes pa bo pestro, no če ne drugega bo morda manj vonjav na poligonu in posledično manj vohajočega Conorja«, pomislim, ko zapeljem na dovoz Kinološkega društva Obala. Imela sem prav, res je bilo danes malce več miru (beri manj vohanja) na poligonu🙃, ampak toliko več problemov na »skupnem sprehodu«, ki je sledil po uri. Vlečenje in vohanje v vse smeri, da joj. Kot, da pes še v življenju ne bi videl povodca in kako se hodi na njem🙈. Ko sem nehote pogledovala k drugim kužkom, mi je bilo na trenutke prav neprijetno, češ »kaj midva ustvarjava na povodcu«.

Ob koncu ure se je Petra ponovno izkazala, za ne zgolj dobro inštruktorico, ampak tudi za odlično psihologinjo in motivatorko❤; »Veš Pija, tebi se vidi, da veš, da imaš dobrega psa, ampak od njega preprosto preveč pričakuješ. Ko situacija oz. pes ne odreagira tako kot ti želiš, pa postaneš živčna, saj si perfekcionist. Sprosti se, pokaži veselje do psa. Ko naredi kaj prav, se iskreno razveseli, uživaj v delu z njim.«

Hudiča, me je ženska dobro opisala😆. In okej, bom v naslednjih dneh poskusila z novim načinom treninga, ki bo manj vojaški in bolj veseljaški 😁.

Add Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *