Četrtek, 20.8.2020, dan 73
Očitno je zaključek pasje male šole prinesel tudi »zatišje« na najinem blogu, saj se mi na trenutke ne sanja kaj naj sploh napišem🤔. Mislim dnevi so si med seboj bolj kot ne enaki…beri…precej delavni, kar je posledično tudi razlog, da si za Conorja ne vzamem toliko časa, kolikor bi si ga mogla.
Moje torkovo smiljenje samemu sebi in iskanju višjega smisla je povzročilo, da sem zadnja dva dni skoraj pognala korenine poleg računalnika. Ampak ok…vsaj začelo se mi je dozdevat, da tudi jaz počasi vidim luč na koncu tunela imenovanega »Skayros d.o.o.« (mimogrede to je ime najine firme 🙃)…zgolj upam, da tale luč ni vlak 🚇..haha😂.
Šalo na stran, skratka kljub pretežnemu bivanju za računalnikom se nekako trudim, da Conor čez dan vseeno ne umre od dolgčasa😟. Jutranjim klasičnim pol urnim sprehodom sem dodala še metanje žogice. Prav tako se zavestno trudim, da se poskušam z njim, če je le možno čim več igrati in ga spodbujati ter nagrajevati vso njegovo dobro vedenje.
Za lažje razumevanje, da razložim….mu vržem žogico, jo teče iskat, ko jo najde ga na glas zelo pohvalim👌🏼 »jaaa priiideen, bravooo«. Isto, ko mi jo prinese (čeprav mu slednje še ne gre ravno od rok). Zelo ga pohvalim, ko mi pusti, da mu po sprehodu obrišem tace…skratka, kar koli naredi, kar je v redu, pa če gre za banalno malenkost, ga zelo pohvalim. Verjetno se sprašujete zakaj?
Po izpitu male šole, se je inštruktor Simon precej začudil kako to, da še nima uhic pokonci, češ da deluje pes precej »podrejeno«🙄. Tudi midva sva si isto vprašanje že večkrat postavila, češ njegovi bratci in sestrice imajo že vsi ušesa gor. Ok….sej, ko gremo na sprehod jih ima pokonci, ampak doma jih pa ima spuščene🤔. Tudi njegova drža v domačem prostoru je izredno podrejena, išče mojo bližino in uhice drži dol in nazaj. V primeru, da naredi kaj narobe, četudi gre za banalno stvar in ga oštejeva se izredno sključi in potisne uhice še bolj nazaj in dol. »Mogoče psu manjka kanček samozavesti in definitivno ni dobro, da je cel dan s teboj«, je Conorjevo domače obnašanje komentiral Simon.
Pa sva spremenila »vzgojno taktiko« in začela zavestno graditi Conorjevo samozavest, ki na dolgi rok ne bo vplivala zgolj na »postavitev uhljev«, ampak tudi na osebnost psa 😇. Iz vzgojnih prijemov sva črtala tudi vso nasilje. Da se razumemo, Conorja nisva nikoli ne vem kako pretepala…res ne me narobe razumeti🙈, ampak ob kakšni neposlušnosti (nazadnje na morju, ko mi je pobegnil k sosedom – glej Primožev zapis) ali zgrizenem polštru, pa je po zraku lahko priletel focn ali dva. Tudi hoja na povodcu je bila včasih vse prej, kot miroljubna😑.
Nasilje sva torej zamenjala za izredno pozitivno motivacijo pri vsakodnevnih aktivnostih. Da »bolj veseli odzivi« dobro delujejo v treningu, že veva, kako pa pozitivna motivacija nasploh deluje pri vzgoji psa, pa še bomo videli 😊.
So pa določeni trenutki, ko je izredno težko🤦🏼. Sploh hoja na povodcu v urbanem okolju je »umetnost za živce«. Četudi ti uspe denimo iti s psom mirno 100, 200 metrov, pa ti nenaden mimohod drugega psa, ali pa neka XY vonjava v bližnji travi, poruši ves trud🤷🏼. Ko se ti to ponovi enih 15x in se poleg lastnega psa počutiš kot drek 😠, ker te »ne šlivi 5 postov«, verjetno nisem edina, ko takrat pomislim, da bi ga z veseljem »zlamala«. Ampak pes verjetno ne bi vedel zakaj »jih je dobil« in najin odnos bi s tem še poslabšala🙄. Prav tako verjetno ne bi rešila problema, kako bi to izgledalo v javnosti, pa raje sploh ne pomislim.
Ampak, kot pravi moj Primož, psi so oportunisti in verjetno bo tudi pri Conorju prišel dan, ko bo ugotovil, da se mirna in sproščena hoja na povodcu dosti bolj splača 😇.
