Četrtek, 17.9.2020, dan 101
Pismo….šele sedaj vidim, da sem včeraj nekako pozabila na »mini obletnico« in sicer 100 dni odkar imava Conorja😇. Včeraj se ni zgodilo nič presenetljivega in omembe vrednega… no vsaj ne do današnjega jutra 🙈 in sem včerajšnji dan preprosto izpustila. Bi pa vseeno lahko za ta poseben »praznik« pripravila vsaj kakšno FB objavo, ampak ja….ušlo mi je iz glave 😠.
»Okeeej to pa je nekaj novega«, je bila prva misel to jutro, ko sem odprla balkonska vrata in zagledala izjemen artističen prizor – objeden Crocs. Prizor je bil resnično tako slikovit, da sem ga morala najprej fotografirat😆…. Prav fasciniralo me je kako je Conor »obdelal« peto Crocsa in okoli njega simpatično »raztresel« ostanke 🙈.
Morda bo kdo sedaj komentiral, da tej ženski se je že čisto utrgalo in da v vsaki bedariji vidim umetnost..haha 😂.
Skratka, če se sprašujete, kljub odzivu psa, ki je bil celi sključen in ušesa dol (očitno je vedel, da nekaj ni ok naredil😆), ga nisem skregala. Včeraj pozno popoldne sva ga s Primožem pustila samega na balkonu, med tem, ko sva se šla rolat. Bilo bi popolnoma nesmiselno, da psa skregam za nekaj kar je storil pred 12imi urami.
»Hja očitno bomo morali ponovno začeti skrivati in pospravljati določene stvari pred teboj«, sem mu rekla in Crocse (Primožove in moje) nemudoma pospravila nekam na višino.
Ampak grizenja za danes še ni bilo konec🤦🏼. Čez par ur sem pred njegovimi zobmi v zadnjem trenutku rešila predpasnik z gumbi, ki ga Primož uporablja pri peki na žaru. Čeprav je imel poleg sebe dve igrački, ki ju je še do nedavnega noro rad grizel, mu je očitno nenadoma »zadišal« predpasnik. »Okeeej Conor, kaj se dogaja s teboj, to je FUJ!«, sem ga skregala in mu vzela predpasnik😒.
Da se s psom očitno nekaj res dogaja in, da nam »nasproti prihaja ga. puberteta«😆, sem dobila potrditev, ko sva se zvečer odpravila na običajen sprehod k Primoževi mami Katji. Spet smo se vrnili v čase obsedenega vohanja, vlečenja levo in desno ter ignoriranja mene🤦🏼. »Conor, Conor….aloo…Conor«, sem mu v enem trenutku zaklicala in se ustavila. Pes nič. Vohanje ene, druge in tretje trave, kot da me ni. Šele, ko sem mu pod gobec pomolila polno pest briketov, je ugotovil..»Ooo ti si tudi tukaj«🙈.
»No pa se je začela komedija«, je bila prva stvar, ki sem jo povedala Primožu, ko sem prišla domov😆. »Sej pa bo počasi star že 6 mesecev in takrat se začne«, mi je odgovoril.
Bomo videli, kaj vse nas še čaka in kako se bodo stvari odvijale. Glede nato, da znam biti na trenutke izredno nepotrpežljiva in skoraj malce živčna, ko pes stvar, ki jo sicer obvlada, nenadoma več ne zna….bo čas pubertete očitno izredno dober test za moje živce, sploh pa za najin odnos s Conorjem😇.
