Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne

Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne

Nedelja, 15.11.2020, dan 160

Dragi najini sledilci oz. bralci. Vsi, ki naju redno berete in vsi, ki naju berete občasno, ali pa ste zgolj v petek prvič slišali za naju. HVALA VAM ❤

Ko sva v nedeljo zjutraj pri zajtrku odprla FB profil, sem mislila, da sanjam. Iskreno, nikoli si nisem mislila, da je možno, da vas bo članek z naslovom »ŽELIM SI PSA…GA VZETI V ZAVETIŠČU? ALI MORDA KUPITI Z RODOVNIKOM OZ. BREZ?«, tako pritegnil.

Sploh si nisem upala pomislit, da se vas bo toliko odzvalo na članek nekoga, ki ni ne kinolog, še manj veterinar oz. kakršna koli druga pasje kvalificirana oseba 😎.Najino objavo je videlo kar 6200 oseb, kar je najin absolutni rekord, da o številu komentarjev in všečkov ter deljenju članka sploh ne govorim. Najbolj nama pomeni podatek, da je članek prebralo okoli 100 ljudi….

Morda bo kdo rekel, da to pa ja ni visoka številka, ampak…Veste kaj?! Glede na dolžino članka (mimogrede gre za moj daleč najdaljši napisan članek 😉) in glede na dejstvo, da se ljudem danes nenehno nekam mudi in se nam dolgih, razvlečenih besedil ne ljubi brati, sem za teh 100 oseb resnično hvaležna. Sploh pa sem hvaležna, da so si vzele pet minut svojega dragocenega časa in prebrale moje spisane besede ❤.

Jutranje »presenečenje« mi je prav polepšalo celo že tako sončno nedeljo in odločila sem se, da prosto dopoldne in opoldne (ni mi bilo treba kuhati, saj nama je Primoževa mama prinesla kosilo😊) izkoristim za dolg, aktiven sprehod s Conorjem. Primož se nama žal ni mogel pridružiti, saj je tisti čas v letu, ko moški glancajo svoje jeklene konjičke in jim menjavajo obutev.

Pa sva šla na potep. Končna destinacija je bila okolica Divaškega letališča, kjer je ogromno prelepih sprehajalnih poti. Da do tja nisva rabila hoditi, saj bi psa po nepotrebnem utrujala (vseeno ne smemo pozabiti, da je še vedno mladič 😆), sem Conorja in njegove igrače (žogico in igralno vrv) spakirala v avto in odpeljala sva se do dober kilometer oddaljenega travnika v bližini letališča.

Pri izstopu iz avta, so naju veselo »pomukale« krave🐄, ki so na bližnjem travniku počasi prežvekovale bilke trave. Conorju so nehote povzročile nemalo sivih dlak, saj mu nekako ni bilo najbolj jasno, kaj bi ogromne bele živali, sploh rade od njega. Stal je tam pred električnim pastirjem napol lajajoč oz. renčajoč, bulil v njih in si mislil bog ve kaj 😄…no glede nato, da je krave (če se ne motim) videl prvič v življenju, mu niti ni bilo za zamerit.

Počasi sem ga le uspela zvleči vstran od zanimivih belih bitij in podala sva se na dolg sprehod po prelepi kraški pokrajini. Kljub novembru je bilo res prijetno toplo in čudovit sončno-oblačen dan sem izkoristila tudi za nekaj fotografskih trenutkov. Celo meni…totalnemu abervezniku za fotografijo je uspelo ustvariti nekaj res hudih momentov 😎.

Seveda nisem dopustila, da je bil to zgolj navaden, »bedn« sprehod…. sej vemo, da je treba belgijca vsake toliko časa malce zamotit, da porabi odvečno energijo. Vmes sva se nekajkrat ustavila, malce potrenirala, povadila par elementov poslušnosti (sedi, platz, stoj, čakaj, up itd..), pa hoja v poleg, vmes in noga (kontra od poleg), prav tako nisem pozabila na Conorjevo najljubšo igro, to je lovljenje 😄. Vedno znova se nasmejim med to igro, saj je resnično prijetno za videt , kako pes uživa, med tem, ko se jaz boga reva na vse pretege trudim, da bi ga ulovila in mu iz gobca izmaknila debelo vrv 😂.

Se mi zdi, da bolj kot so igre blesave in norčave…rajši jih ima…haha… Včasih sva res posrečena, ko se »boriva« in »ravsava« na travniku za hišo in se valjava po tleh🙈.

Vem…morda neumno za nekoga, ki bo kmalu dopolnil 32 let…ampak sej veste, samo enkrat se živi 😎.