Nedelja, 22.11.2020, dan 167
Ne, nisem gledala oskarjev. Če se ne motim se omenjena prireditev odvija šele enkrat v februarju.
Imava pa doma nekoga, ki bi si definitivno zaslužil oskarja v kategoriji »najboljši živalski igralec«😇.
Kot veste je Conor moj prvi pes, tako, da težko sodim, ali je »igralska« lastnost med psi običajna 😆. Že večkrat sem opazila, da se najin kosmatinec noro napravlja kadar je v igri cartanje, čohanje, božanje…pač kakršna koli oblika dotikanja, ljubkovanja oziroma ukvarjanja z njim. Takrat pride k tebi se z zadnjim delom telesa postavi ob tvoj bok ali nogo, ušesa položi nazaj in čaka, da ga začneš božat. Občasno te pogleda s pogledom ki pravi »jaz sem takooo bogi, najbolj bogi pes na svetu sem…mej me rad….čohaj me…bogi sem….«🙈.
Najboljši pa so sploh tisti prizori, ko se stisne v kot (največkrat v kot med balkonskimi vrati in steno v jedilnici), se zvije v klopčič, položi ušesa nazaj in te gleda, kot kakšen zapuščen, napol premražen kuža, ki je od boga pozabljen in nima toplega doma. Takrat ga s Primožem gledava in si misliva, če je nor malo. Dandanes po ulicah zmrzuje in se potika ogromno zapuščenih kužkov, naju pa želi tukaj ena kosmata »razvajena pasja rit« prepričat, da je najbolj boga na svetu 😆.
Načeloma me »igralski« Conorjevi podvigi niso nikoli toliko ganili, da bi o njih pisala. No…vse do danes, ker slednja scena je definitivno za v anale 😂.
Kot običajno zvečer sedim na kavču in gledam tv, Conor pa pri mojih nogah leži na preprogi. V enem trenutku se mi je zdelo, da ga nekaj mantra, se mu približam in vidim dokaj napet trebušček. »Aa….spet si nekaj pojedel, ti sesalec….«, ga očitajoče pogledam. Na trenutke mi gre ta Conorjeva »sesalna« lastnost že noro na živce, saj poje in posesa praktično vse kar mu pride na pot. Potem pa se s Primožem čudiva, da ima drisko, še pred njim niso varni ne želodi, listje, trava…itd.
Skratka da nadaljujem….v enem trenutku se pes vstane in gre proti vratom. »Aha….očitno bo šlo ven«, si mislim in ga spustim v ledeno mrzlo noč. Grem za njim, da opravi veliko in majhno potrebo….in čez pet minut sva nazaj, jaz na kavču in on na preprogi oz. čez čas se prestavi v svoj hišni boks oz. kletko.
Pride v dnevno sobo Primož in se usede poleg mene. Gleda Conorja, ga kliče, vabi k sebi, pes pa nič. Leži kot klada.
»Conor…ej…pridi sem, glej kaj imam«, poskusi Primož z lažnim priboljškom. Pes niti ne trzne. »Ej….Conor….haloo…daj, pridi sem. Glej, kaj imam tukaj, glej….«, poskusi ponovno. Pes, kot da ga ni. »Pia, kaj je s Conorjem? To mu ni podobno!!«, se zaskrbljeno obrne k meni.
»Ehmm….ne vem, pred par minutami sva bila zunaj, je še bil ok. Sicer sem tudi jaz prej opazila, da ga nekaj mantra….ampak, ni pa bil neodziven«, mu odgovorim.
»Alo Conor….daj no, pridi k meni«, poskusi Primož ponovno. »Ne…nekaj je narobe….to mi ni podobno. Res ne. Sedaj bi že zdavnaj prišel«, pogleda Primož proti meni.
Prizor res ni bil najbolj optimističen, ampak iskreno…ni me skrbelo. Kljub temu, da znam občasno hitro zapaničarit, sem bila tokrat hladna kot špricer. V odgovor na zaročenčevo skrb sem vstala, odšla v kuhinjo, vzela posodo s peleti in jo stresla. »Pa da vidimo, ali je gospodič res tako bogi, ali naju zgolj nateguje«, sem si mislila, ko sem med tresenjem odpirala posodo.
In glej ga zlomka 😆. Conor je v trenutku oživel, kot bi ga stresel z elektriko. Kot bi mignil je bil v kuhinji sedeč pred menoj in hipnotizirano gledal v škatlo s peleti. »Platz….up…..sedi….spin….Sedi«, sem mu ukazala in pes je ukaze izpolnjeval kot za šalo. O njegovem slabem počutju, pa ne duha in sluha. Mu dam pest peletov….in »igranja« je bilo za tisti večer konec 😆. »Ne morem verjet kako naju je nagnil. Sej si skoraj oskarja zasluži!«, je Primož smejoče komentiral ves prizor in poklical Conorja k sebi, ki se je tokrat v sekundi odzval. Preostanek večera je minil običajno….umirjeno, sploh pa cartljivo 😉.
