Vragolije na letališču in mini šepanje?

Vragolije na letališču in mini šepanje?

Torek, 15.12.2020, dan 190

Očitno je moje protestiranje nad vremenom prejšnji teden obrodilo sadove 😆. Ne mi zamerit, da spet govorim o vremenu, ampak zadnji dnevi so v naših koncih res kičasto sončni. Očitno tisti zgoraj ve, da me trenutno ni pametno jeziti s kakšnim »za žile rezat« vremenom.

S Conorjem sva sonček brez oblačka izkoristila za jutranji sprehod do razgledišča in naprej do Škocjanskih jam, kjer sva na poti do tja malce povadila hojo na povodcu. Tam sva naletela na cel konvoj delavcev in različne mašinerije, ki so popravljali in na novo asfaltirali cesto. Kljub hrupu in ogromnim strojem, ki se jim na poti nisva mogla izogniti (če nisva želela iti do doma vse na okoli po daljšnjici), je Conor šel na povodcu popolnoma mirno.

Se mi zdi, da zadnje čase dosti manj sili v ljudi, nekatere celo povsem ignorira. Ne rečem občasno se še vedno zgodi, da mu nek xy iz neznanega razloga izjemno pritegne pozornost….ampak menim, da smo na dobri poti, da bo vedno več ljudi v prihodnosti ignoriral (upam vsaj🙃).

Če se še spomnite na začetku, ko sva Conorja dobila, sva bila s Primožem izjemno proti, da ga vsak znanec, sploh pa neznanec boža. Že od začetka želiva Conorja vzgojiti, da bo ljudi nasploh ignoriral. Vedno se mi je zdelo frajersko, ko sem kje opazila kakšnega psa, ki niti na žvižg tuje osebe, otroka ni reagiral, ampak je šel mimo tebe kot da te ni. No…nekaj podobnega si želim pri Conorju. Ampak glede nato, da je pes po naravi izjemno družaben in se rad boža ter crklja…hmm…bo to verjetno vseeno precejšen izziv.

Po slabi urci sprehoda sva se vrnila domov. Conor je dobil, kot običajno pozen zajtrk, jaz pa sem si tudi pripravila svoj obrok. Gospodiča sem nato zaprla v kletko na opoldanski počitek…poskušam biti precej striktna, ko gre za počivanje po obroku. Nekje sem brala, da je bojda za psa izjemno pomembno, da ima po obroku nekaj časa mir, da se lahko vse v miru prebavi. Zdaj ali je to res…ali ne…ne vem. Nekako mi sedaj hodijo po glavi vprašanja, tipo…»haloo Pia, sej pa ni krava, da mora prežvekovat«.😆..ampak ok, bom si že enkrat vzela čas in raziskala tudi to področje.

Sama sem se nato za par ur zaprla v pisarno, v planu je bila priprava zahvalnih paketov za vse tiste, ki ste sodelovalni v naši pred božični kampanji »Hvala…za tvoj trenutek.«😊

Igraj se z mano!

Čez par urc, ko se je moja kosmata Trnuljčica zbudila, sva vnovič izkoristila lep trenutek ter se odpravila na Divaško letališče. V planu je bilo klasično lovljenje, malce treninga in dosti norenja. Ampak žal je Conorjeva čudna hoja, kot da bi šepal na prvo levo tačko načrte spremenila. »Hej fant…kaj te tačka boli?«, sem zaklicala proti Conorju, ko je skočil iz avta in v »pasjem kasu« nekako čudno odtacal do bližnjega travnika. Naslednjih 10 minut sprehoda, sem bulila vanj kot tele v nova vrata, ga kakšnih 10x poklicala k sebi in mu pretipala obe sprednji nogi. Nobenega javkanja, cviljenja, trzanja, nič…kar bi nakazovalo na kakšen vir bolečine. Ampak pes vseeno ni hodil normalno.

Celoten sprehod sem malce prilagodila na več treninga in borbene igre, brez skokov . Ampak sej veste, norenju se vseeno nisem mogla povsem izogniti. Čez čas je čudna hoja povsem izginila in Conor je začel okoli mene skakat s Pullerjem v gobcu ter me z laježem prosil, češ daj lovi me…😆. »Mah klinc pa previdnost, očitno ni nič hujšega«, sem si rekla in se zakadila za njim.

Če bi naju kdo od daleč opazoval si verjetno ne bi mislil, da bo ženska, ki se obnaša kot 10 letni otrok čez 10 dni dopolnila 32 let 😂…psi te res pomladijo 😊