Ponedeljek, 4.1.2021, dan 210
Odkar pišem blog nisem o svoji družini kaj dosti govorila. No razen tega, da imam brata, ki je od mene mlajši okoli 13 let, pa da moji starši in stari starši živijo v Mariboru oz. en del (babica in dedek) živita v Juriju.
Praktično noben od njih ni bil navdušen🙄, ko sem dobro leto nazaj obelodanila, da »Pija pa več ne bo šla v normalno službo, ampak bo šla na svoje«. Sej verjetno jim ni za zamerit, ker klasična od 8-16ih služba – ki to dostikrat ni, je navsezadnje vseeno bolj ziher. No…tako ziher, dokler ti nekega dne (kljub dobrim rezultatom in trudu) rečejo hvala lepa😏. Ko se ti to v enem letu dvakrat zgodi…začneš na čas in trud, ki ga vlagaš v neko podjetje gledati popolnoma drugače. Počasi ti je jasno, da se več ne greš tega, da v podjetje, ki ni tvoje daš svojo dušo, čas in živce, nazaj pa poleg sicer redne malce nadpovprečne slovenske plače, dobiš fakiča🖕🏼.
Zahvaljujoč podpori Primoža, kot tudi dejstvu, da nimava nobenega kredita, otrok in imava rešen stanovanjski problem ter, da sva imela na strani res lepo število prihrankov, smo se lahko podali na omenjeno »podjetniško pot«….to pišem zgolj zato, da vam bo jasno, da se zavedam, da sem imela po eni strani precejšnjo srečo.
Skratka…pot do znamke Conor’s Adventure je bila vse prej kot lahka🙃. Pogrnila sva tako pri prvi, kot tudi pri drugi poslovni ideji. Čeprav je moj oče sprva nekako verjel v naju (vsaj imela sem nek tak občutek), je lani tekom leta vse kazalo nato, da je moja familija nad mano res totalno razočarana.
Tudi, ko je Conor’s Adventure že zdavnaj zagledal luč sveta in se je začelo kazat, da slednje ne bo zgolj pasji blog, ampak zraven razvijava tudi konkretne pasje izdelke….ni bilo moč iz Štajerskega konca zaznati nekega pretiranega entuziazma. Mislim…sej jim ne gre zameriti. Glede na mojo izobrazbo in navsezadnje izkušnje bi lahko pri svojih 32 letih služla lepe denarce, namesto, da doma »špilam gospodinjo«. Iskreno, ko sedaj gledam nazaj….si še sama na trenutke mislim, da sva bila tisto jutro 1.9.2019 s Primožem malo nora in malo tudi pogumna, ko sva se odločila, da poskusiva ustvariti nekaj sama in skupaj🤓.
No in danes…slabo leto in pol kasneje, je tudi moja familija, no vsaj oče, mama in brat nekako začela verjeti v zgodbo Conor’s Adventure😎. Vsaj če gre soditi po odzivih, ki sva jih bila deležna pred dnevi, ko sva jim pokazala »beta« pasje izdelke. Sploh mojemu očetu bi se danes rada zahvalila, da je bil toliko pozoren in je opazil, da pa tkane všivne etikete niso čisto po pravilih. »Pa vidva sta ziher, da lahko uporabita slovenski grb«, naju je vprašal, med tem, ko je preučeval pasjo torbico in ovratnico. S Primožem sva se zgolj spogledala in skomignila z rameni. Sama sem globoko v sebi vseeno upala, da pa sprememba etiket le ne bo potrebna…
Ampak žal sem danes dopoldne med iskanjem po spletu ugotovila, da bova mogla žal omenjene etikete spremeniti in naročiti na novo. Uporaba slovenskega grba za označevanje blaga ali storitev po slovenski zakonodaji žal ni dovoljena. Načeloma razumem zakaj je tako določeno, pa vendar mi je po eni strani prav bedno, da bova mogla grb umaknit. Ravno grb je dal dejstvu, da so čisto vsi najini izdelki narejeni izključno v Sloveniji tisti pravi pomen❤.
