Torek, 12.1.2021, dan 218
Sej sploh ne vem kje naj začnem. Kljub temu, da je imel moj dragi Primož včeraj rojstni dan, ne morem mimo dejstva, da so za menoj grozni dnevi. Morda se kdo izmed vas sprašuje, kaj se dogaja z nama, da se zadnje dneve, že skoraj tedne (okej vmes med prazniki sva si vzela malo na off) tako malo javljava na FB in IG. Problem je v mojem zdravju😥.
Dolgo časa sem premlevala ali naj se preprosto naredim Francoza in se vam danes javim z dnevnim dogajanjem, ali pa javnosti pokažem »svoj pravi obraz« z vsemi konkretnimi problemi, ki jih v zadnjem tednu premorem.
Torej razlog za najino oz. moje (kot že veste sem pri nama jaz odgovorna za ves marketing in urejanje socialnih omrežij) neaktivnost na blogu in socialnih omrežjih, je v mojem mizernem počutju😟. Konkretne težave so se začele kazati kakšnih 14 dni nazaj, ko sem se začela redno zbujati z glavobolom, ki je prenehal skoraj takoj, ko sem vase »zlila« veliko šalco turške kave. Na omenjene težave sem začela konkretneje biti pozorna prejšnji teden, ko se je glavobolu pridružila še depresija. Ja vem, o tem se ne govori, ampak jaz pa bom.
Kaj točno vse se je z mano, sploh pa z mojimi mislimi dogajalo sedaj ne bom šla v podrobnosti, ampak o sebi ter o zunanjem svetu nisem mislila niti najmanj pozitivno. Vse mi je bila nora muka. No razen sprehodov s Conorjem, to je še nekako šlo. Do trenutka, ko sem se vrnila v pisarno in bi mogla začeti delati na marketingu za Conor’s Adventure. Tema. Pisanje bloga = misija nemogoče, saj ni bilo motiva, niti navdiha in koncentracije.
Kljub temu, da so pričeli prihajati večinoma pozitivni odzivi testirancev nad najinimi izdelki, moja glava tega ni dojemala kot pozitivno. Ne rečem, da me pohvale testirancev niso napolnile z energijo…ampak to je trajalo morda urco, dve.
Primož na drugi strani je bil nad menoj občasno jezen, tudi obupan, češ kaj se dogaja z mano, ko pa vse kaže, da sva očitno razvila res dobre pasje produkte.
Pika na I se je zgodila v petek, ko me je med popoldanskim treningom s Conorjem v prste tako zanohtalo (kljub temu, da je bila temperatura okoli 0), da je bilo grozno za videt. Prste sem imela čisto bele, sploh jih nisem mogla premikat. Kljub temu, da sem imela oblečene rokavice, nisem mogla izpeljati treninga, saj nisem mogla psu dajat niti priboljškov🙁.
Verjetno bi kdo izmed vas že zdavnaj obiskal zdravnika….no..jaz sem potrebovala še nekaj dodatnih dokazov, da z menoj resnično ni vse ok🤦🏼.
Soboto in nedeljo se je stanje morda celo za hip izboljšalo, s tem mislim sploh moje psihično stanje. Privoščili smo si pol dnevni izlet na obalo, kjer pa žal ni bilo sonca, zgolj dosti burje. Med sprehodom me je skozi rokavice ponovno zanohtalo, kot da bi bilo zunaj najmanj -20.
»Pismo Pia, pa to grozno zgleda, si ti ziher, da je s tabo vse ok«?, me je Primož zaskrbljeno pogledal, ko sem mu v avtu pokazala prste. Nazaj sem mu samo skomignila, ker valda nisem vedla kaj mu naj sploh odgovorim🤷🏼.
No…včeraj na rojstni dan mojega dragega, pa se je dokončno razjasnilo, da bo treba iti k zdravniku. Že zjutraj sem se zbudila, kot da sem malce zadeta. Glavobola tokrat nisem imela, je pa bilo moje celotno delovanje na trenutke prav »naporno«. Pulz mi je skakal gor in dol. Najbolj zaskrbljujoče je bilo dejstvo, da sem se mogla med peko rojstnodnevne pite Tarte Tatin (najljubša Primoževa sladica), 4x usest in počivat😨.
»Primož kaj mi prosim prineseš merilnik za merjenje pritiska«, sem v enem trenutku prosila zaročenca. »90/48…imaš, hudiča Pia!«, je zaskrbljeno komentiral Primož, ko sva odčitala napravo. »Kako se počutiš?«, me je vprašal. »Iskreno…grozno…kot da sem zadeta, pa ne morem se skoncentirat, pa najraje bi šla samo ležat, pa kot da na trenutke težko diham«, sem mu potarnala. Glede na precejšnje težave, ki so se mi začele pojavljati v zadnjem času…no, pozabila sem še omenit izgubljanje teže…sem poklicala svojega doktorja in se naročila na današnji pregled.
Danes je bilo počutje podobno kot včeraj, brez glavobola, ampak malce zadeta. Odšla sem k doktorju Fakinu v Divačo in mu naštela vse kaj me muči. Izmeril mi je pritisk in spet grozno nizek. Poslal me je na odvzem krvi in, ko sem ga po treh urah poklicala po telefonu, za rezultate izvidov, mi je rekel naj se nemudoma oglasim pri njemu. Vedela sem, da mora biti nekaj narobe☹.
»Ga Vrezner….ščitnica in to konkretno«. »Konkretno kaj??«, sem ga vprašala povsem zaprepadeno, kot da bi mi rekel, da imam raka v zadnjem stadiju😱. »Delovanje vaše ščitnice je povečano, številke so za nekajkrat višje od običajnih«, mi je razložil nekako nerad, vsaj občutek sem dobila takšen. Predpisal mi je tablete in mi zabičal, naj jih začnem jemati takoj. Dal mi je napotnico za specialista z oznako zalo nujno. Zraven me je ves čas zasliševal kako se počutim, ali sem kaj shujšala v zadnjem času, kakšno je kaj moje psihično stanje, pa kako je z mojim pulzom itd. Med tem, ko sem mu odgovarjala, mi je postalo jasno od kod potem takem vso tisto nenadno negativno in depresivno počutje prejšnji teden😥.
Sedaj, ko vse to pišem…ne vem kaj si naj sploh mislim. Kaj sploh vse to pomeni? Verjetno si lahko mislite, da na internetu lahko prebereš svašta.
Z vami sem želela deliti svojo zgodbo zato, da morda razumete kako in kaj, da ni lenoba ali neresnost tista, zaradi česar smo zadnje čase manj prisotni. Po drugi strani pa tudi zato, da morda komu s svojo zgodbo pomagam (če se lahko tako izrazim), v primeru, če se bo kdo ali se srečuje z istimi simptomi. Prosim ne odlašajte pojdite do zdravnika…če tudi so sedaj malce čudni coronski – časi.
Vam pa sedaj na tem mestu obljubim, da se bom v naslednjih dneh več javljala….se bom resnično potrudila…za vas, sploh pa teme bodo ponovno klasično pasje 🐶
