Nedelja, 24.1.2021, dan 230
Današnjega sprehoda s Conorjem verjetno nekaj časa ne bom pozabila. Ok, sej spet ni se zgodilo ne vem kaj pomembnega, pa vendar verjetno ste že ugotovili, da ko gre za blog, Conorja oz. celotno Conor’s Adventure zasnovo, cenim vsako še tako majhno pohvalo.
Po zajtrku sva se odpravila na doolg sprehod po Škocjanskem parku. Spet se bom ponovila, če ste kdaj koli v bližini vam res toplo priporočam, če ne ogled samih jam, vsaj sprehod po omenjenem parku, saj ponuja par izredno čudovitih razglednih točk na Škocjanske jame. Čeprav sama živim v neposredni bližini parka že dve leti, sem vedno znova očarana nad naravo, ki jo le ta ponuja 😍.
Poleg že večkrat omenjenega razgledišča, ki ponuja veličasten razgled na pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke, vas pot popelje tudi čez tako imenovan »naraven most«, kjer lahko levo in desno opazujete Veliko in Malo dolino, spodaj pa slišite bučanje slapov reke Reke.
Za omenjeno lepoto, ki jo ponujajo tukajšnji konci sta očitno slišale tudi dve turistke, ki sva jih s Conorjem srečala na najinem sprehodu. Ravno sva prišla do zaključnih stopnic na koncu »naravnega mostu«, ko sem višje zagledala dve gospe v srednjih letih. Conorja pokličem k sebi in počasi se začneva vzpenjat (gre za kakih 20-30 stopnic, ki so izklesane precej strmo v hrib, nato pa še kakšnih 80 ki te pripeljejo do potke proti vasi Škocjan).
Greva mimo prve gospe, pozdraviva in lepo naprej. Nakar me Conor za par metrov prehiti in gre »pozdravit« oz. povohat drugo gospo. Ekspresno ga pokličem k sebi, ker valda sej ne moreš vedet, če se gospa boji psov, ko me slednja ogovori,
»Ooo….koliko pa je star? Joj je pa prijazen..«, se prijazno obrne k meni.
»10 mesecev bo kmalu, oo hvala«, ji prijazno odgovorim in grem počasi naprej.
»Samo ni to tista nevarna pasma, ki jo ima vojska in policija, kako se že reče belgijski ovčar ali ne?«, me spet vpraša.
»Res je, imate prav, belgijec ja, malinois, ampak ni nevaren, oz. odvisno od vzgoje«, ji pomežiknem. Že hočem iti dalje, ko me nenadoma povpraša za pot do obrežja reke Reke in do vasi Škocjan. Za vas sem nekako še vedela, za obrežje reke pa pojma nisem imela🙈. Začnem hodit po stopnicah naprej, ko mi pot do obrežja nekako ne da mira. Pridem do vrha stopnic in začnem nekaj v tri dni momljat, kje se po mojem mnenju nahaja pot. Gospe, ki sta v tem času tudi že prišli za mano, se zahvalita za moj trud in me začneta spraševati različne stvari o Conorju.
Pa smo se začeli pogovarjat o vzgoji, pasmi, o tem kje sva ga kupila, pa zakaj ne v Sloveniji, koliko sva plačala zanj na Madžarskem itd… V enem trenutku omenim, da pišem o vzgoji pasjega mladiča in o vseh najinih izzivih ter »failih« tudi blog, ko ena izmed gospe cela navdušena vpraša »A res, joj kako lepo, mi daste naslov, ker bi si rada prebrala ta blog? Tudi mi smo imeli pse, pa me zanima«. Prijazno pokažem na svoj pas in torbico s priboljški, kjer je zapisano ime znamke Conor’s Adventure in gospa si vse skupaj pofotografira.
»Pa je že kaj šolan?«, me vpraša. »Pa ja, kr no…«, ji odgovorim in ji ponudim svoje pelete. »Sedi je sedi, prostor pa je platz«, ji še rečem in gospa ponovi za mano. Conor, kot da bi vedel, da ga občudujeta, takoj izpolni vse ukaze.
»Kaj zalajat tudi zna?«, me vpraša. »Seveda, Conor glas«, ukažem in pes zalaja preden bi rekel keks. Gospa ponovi za menoj in Conor spet zalaja.
Verjetno ne rabim posebej razlagat, da sta bili navdušeni. Jaz pa ponosna na svojega psa do neba, čeprav je šlo zgolj za dva, tri enostavne ukaze. Izmenjali smo si še par besed in se poslovili. Oni dve sta šli proti Škocjanu in iskat moje nesojeno »obrežje reke Reke«, jaz pa sem cela blažena »odlebdela« 😆 naprej.
Jap, res sem ponosna na svojega psa. Verjetno si to premalokrat rečem, da je pri 10 mesecih in glede nato, da sva popolna začetnika res vrhunski 😍.
