Petek, 12.2.2021, dan 249
Življenje na Primorskem je v prvi vrsti fajn zgolj iz enega razloga in to je bližina morja. Seveda so tudi višje in prijetnejše temperature, v primerjavi iz drugih koncev države prav fine, čeprav znajo biti poletja na trenutke kdaj izzivov polna….
Žal pa Primorska premore eno izredno nadležno zadevo, ki je na trenutke za »žile rezat« in to je burja. Kadar gre za njeno »normalno« beri »nežno« različico, me slednja niti toliko ne moti, ker je dokaj znosna, ampak ko ga začne žgati na polno (na srečo je to zgolj parkrat na leto), pa je komedija. Eno je, da se lahkotni sprehodi spremenijo v »borbo za preživetje«, drugo pa so izjemno nizke »navidezne« temperature. Navidezne zato, ker če tudi ti v avtu kaže zgolj lahkotnih -5 stopinj celzija, ti sunki burje z nad 100km/h dajo jasno za mislit, da je s termometrom verjetno nekaj narobe 😆.
Metanje žogice oz. najlonskega aporta je zame, ko že v navadnih mirnih razmerah nisem sposobna vreči ne vem kako daleč (vsi nismo talenti za vse😆) sploh ekstremni izziv, če že ne skoraj smrtno nevarno. Štorasta sem dovolj, da si še kje aport vržem nazaj v glavo….🤦🏼.
Šalo na stran. Danes so mi bili na mojo srečo sprehodi po burji prihranjeni, saj je vlogo skrbnika prevzel Rajko (Primožev oče), sama pa sem odšla po opravkih v Ljubljano. Da sva s Primožem zaročena verjetno veste, če nas vsaj približno spremljate. No in kot je v navadi, običajno zaroki sledi poroka, kar pomeni, da se imava namen letos septembra poročiti 😊. Morda naj za zdaj različne podrobnosti (kot je datum in kraj poroke) še ostanejo skrivnost, sem pa šla v dopoldanskih urah na lov za svojo poročno obleko in žal tudi po obisku drugega salona, odhajala praznih rok.
Sama imam odkar pomnim za svojo poroko dve želji oz. to sta kar pogoja in sicer, da se dobro jè ter, da si poročno obleko kupim (in ne izposodim, kot je to običajno v navadi). Zakaj takšen pogoj? Iskreno, ne vem…pač gre za željo, da nekaj kar boš nosil na enega najlepših dni v svojem življenju, ostane pri tebi in ne, da obleko čez par tednov obleče druga nevesta 🙃.
Ob vrnitvi domov, ker kot že rečeno nisem bila ravno navdušena nad treningom s Conorjem zunaj, sem zadevo prilagodila. Že dolgo časa razmišljam, da bi ga za finto, kot del mentalne zaposlitve naučila »detekcije«. In sicer na Instagramu že dlje časa spremljam nemca Michaela (tactical_k9_family), ki kljub temu, da gre za totalnega amaterja (bojda sta Ares in Athena njegova prva psa), je njegovo početje daaaaleč od tega. Če vas svet belgijcev vsaj malo zanima, vam toplo priporočam, da si njegov profil ogledate, ker človek preprosto ne more verjet, da ima lahko en z nič predznanja (bojda se je vse naučil iz interneta) tako vzgojene pse. On je med drugim tudi razlog, da sva se s Primožem lani spomladi še dodatno navdušila nad to izjemno fascinantno pasmo psov.
No…in med drugim sem na njegovem profilu že pred meseci zasledila tale vido tutorial, kjer prikazuje kako psa naučiti detekcije. Pa sva se je s Conorjem lotila. In sicer za začetek potrebuješ pokrovček od plastenke oz. steklenice in pelete. Pri tej vaji je pomembno, da pes ne izgubi fokusa, kot tudi, da se ne dotakne pokrovčka. Sprva držiš pokrovček (da se ga pes ne dotakne) in takoj, ko se malce »odmakne« (res priporočam, da pogledate video), psa nagradite z odmikom pokrovčka, kjer je pelet. Ko kosmatinec zakapira kaj želimo od njega, lahko začnemo postopoma odmikati roko od pokrovčka in nagrajujemo pravilno izvedbo. Nama je šlo za začetek v redu, aja….pa čeprav imam na fotki tri pokrovčke, sem uporabljala zgolj enega, če se bo kdo vprašal zakaj trije pokrovčki 😎
Poskusite slednjo vajo s svojim kosmatincem in povejte kako je šlo 🙃.
