Vonj pomladi in rana na desni tački

Vonj pomladi in rana na desni tački

Torek, 16.2.2021, dan 253

Ste tudi vi danes v zraku nežno zavohali vonj bližajoče se pomladi😊? Pri nas je bilo res fantastično vreme. Zanimivo kako se človek takoj drugače, bolje počuti, ko se začne narava prebujat.

Ravno zadnjič sem rekla Primožu, da čeprav so si zimski meseci (ko je sončno vreme) med seboj dokaj podobni, zame ko delam od doma, je denimo sončen novembrski dan, praktično isti kot februarski – beri sem doma, odprto tako skoraj še ni nič (bari, gostilne) – pa vendar so občutki v zraku izjemno drugačni. Bolj pozitivno mi vse deluje 😆…sej ne vem kako naj drugače opišem.

Kot se za vreme spodobi sva si s Conorjem zjutraj privoščila dolg sprehod do razgledišča pri Škocjanskih jamah. Po poti sva se ustavila na manjši jasi in naredila kratek trening višje poslušnosti. Tokrat nama je šlo precej bolje, se mi zdi, da sva se oba končno sprostila, Conor je bil bolj skoncentriran name (ni toliko delal na pamet) jaz na drugi strani pa sem bila bolj »človeška« in manj toga ter resna 😆. Kljub temu, da se Brina resnično zelo trudi z omenjenimi treningi višje poslušnosti in s podajanjem informacij, nam je na čase vse skupaj izredno naporno in stresno.

Eno je, ko imaš trenerja pred seboj in te popravi v določenem (kritičnem) trenutku, učit se preko spleta in potem po telefonu popravljat napake za nazaj pa je nekaj povsem drugega. Ampak ok, sedaj ko so se Covid razmere umirile, bomo šli večkrat k njej na trening 😎.

Je pa bilo hitro konec »lepega dneva«, ko sva se s Conorjem po slabi urci vrnila domov in je bilo treba očistit tačke. V navadi imamo, da preden mu z brisačo ne obriševa tačk, nima vstopa v hišo.

rana na tački
Upam, da nima kdo občutljivega želodca – rana na tački

Kot običajno mu obrišem tačke in glede nato, da se je že začela sezona klopov (ravno par dni nazaj sem mu enega debelega našla na vratu), mu tačke podrobneje pregledam. »Uuu madona, kaj za boga pa je tole«, pogledam debelo, ko na sprednji desni šapi ob nohtu zagledam nekaj »mesnatega«. »Hudiča, kaj to je tako velik klop, ali je rana?«, se vprašam in psa nemudoma položim v ležeč položaj. Po prigovarjanju in umirjanju psa, se slednji končno vda v usodo ter mi pusti, da natančneje pogledam tačko. »Pismo Conor, ta rana pa ni ravno nedolžna«, zamomljam kosmatincu in ga odvlečem v kopalnico na umivanje tačke.  

Huh, kar nekaj pogajalskih prijemov sem mogla uporabit, da je gospodič potrpežljivo držal tačko pod vodo, med tem, ko sem mu iz rane nežno spirala blato. Sledilo je preučevanje za slab centimeter široke rane, ki glede na obnašanje psa ni ravno pretirano bolela. Zanimivo, da pes ni niti šepal, nič. Še celo pustil je, da sem mu rano razkužila (morda je malce trznil, ker ga je verjetno zapeklo) in jo namazala z Bepanthenom.

Nato sem za nasvet povprašala svojo kolegico veterinarko Majo. Mimogrede, če ste iz okolice Primorske in iščete nekoga, ki bi vam svetoval iz področja pasje prehrane, vedenjskih težav, se nujno obrnite nanjo. Ukvarja se namreč tako z akupunkturo in akupresurno masažo za živali, kot tudi zdravljenje s prehrano in reševanjem vedenjskih težav po načelih tradicionalne kitajske medicine. Res zlat človek je 😊…. Skratka želela sem od nje zgolj nasvet, ali je zadeva nujna za k veterinarju, ali se lahko denimo počaka do četrtka, ko imam tako namen iti na Obalo (imam pregled za ščitnico).

Prijazno mi je svetovala naj nujno preprečim kakršno koli lizanje rane plus, da naj rano namažem s kakšnim antibiotičnim mazilom ali Bepanthenom ter naj zadevo spremljam. No bomo videli kaj se bo zgodilo do četrtka…javim 😉