Conor in njegove igralske sposobnosti

Conor in njegove igralske sposobnosti

Sreda, 24.1.2021, dan 261

Iskreno ne vem, če sem bom kdaj docela navadila nad igralsko sposobnostjo psov. Zdaj ne vem ali sem jaz pač taki karakter, ki me »nategne« vsak (oprostite izrazu), ki ima 5 sekund časa, ampak moja vest je resnično izredno šibke narave.

To, da so Conorjeve igralske sposobnosti na profesionalnem »za oskarja« dobit nivoju že veste, ker sem o njih pisala kakšen dober mesec nazaj. No tokrat me je spet nagnil, ampak še za kakšno stopnjo ali dve več. Res okrog me je tako prinesel, da je za film posnet 😂

Pride Primož popoldne okol 16ih domov iz službe, jaz sem glih končevala z delom, Conor pa s opoldansko/popoldanskim počitkom (med tem, ko delam, on v svoji kletki spi). »Čuj peljem jaz Conorja en krog za 10-15 min, ti pa vmes pripravi mizo za kosilo, boš?«, prosim zaročenca, ko me je prišel pozdravit v pisarno. Prikima, me poljubi za dober dan in greva s Conorjem raztegnit noge.

Na srečo me je danes s kosilom rešla njegova mama in mi ni bilo treba kuhat, saj je prinesla že skuhano joto. Za takšne momente sem ji res noro hvaležna. Sej ne, da ne znam oz. ne maram kuhat, ampak med tednom, ko je toliko postorit za firmo, so takšni »prosti kuharski« dnevi pravi luksuz 😊 .

Prideva nazaj, jaz za mizo, Conor pa na svojo pasjo posteljo. Pojeva kosilo, pospraviva, Primož skuha kavo in med tem, ko jo srkava ter se pogovarjava pogledam kaj dela pes. Ga gledam in gledam, on pa se cel sključen stiska ob fasado in se trese. Pomignem Primožu češ…«kaj za boga«, ga gledava, Conor se strese. »Ej fant pridi sem…kaj je narobe?«, Primož nežno psu.

Najbolj bogi pes na svetu...
Najbolj bogi pes na svetu…

Ves sključen pride Conor do njega, Primož ga prime in si ga »posadi« oz. ga dvigne v naročje. Pes se trese in ušesa nazaj, češ »bogi sem«. Ostane nekaj trenutkov v njegovem naročju, nato pa skoči na tla in izgine v notranjost hiše. Midva še posediva zunaj na terasi minutko ali dve, da do konca spijeva kavo in se tudi sama odpraviva v notranjost. »Gremo na sprehod, dokler še je nekaj sonca?«, predlaga Primož. »Komot….ehm…kje pa je pes?«, ga začudeno pogledam. Skomigne in gre v kuhinjo pospravit kavne šalice, sama pa po hiši poiskat Conorja.

Najdem ga v pisarni v njegovi kletki, celega tresajočega. Ga gledam, »kaj za boga?«, nežno pridem do nega, ga objamem in ga začnem spraševat kaj je narobe. Pes se strese. »Pismo, kaj ma vročino se takoj vprašam🙈?«…ja vem ne se smejat. Mu preverim dlesni, če so kakšne čudne barve, pogledam oči, hočem mu zmerit utrip…Nakr pride Primož in skozi vrata zakliče »Conor gremo lulat?«.

Haha…pes nenadoma oživi in »pozabi« na igralsko vlogo »napol mrtvega psa«. Poleti proti vratom in z visoko postavljenimi ušesi, jasnim pogledom in z jezikom do tal čaka, češ kdaj se boma spokala.

Pa se odpravimo na sprehod, ko se Primož nenadoma obrne k meni »Še zdaj ne morem verjet kako te je nagnil…res Pija, pes te je skapiral v nulo. Ne morem verjet, hahah«, se mi zasmeje v moj malce zardel obraz. 😂

Pa naj še kdo reče, da psi, oz. belgijci niso pametni. Resnično se mi zdi, da se poleg tega psa vsaki dan učim. In, ko že mislim, da ga razumem in želim o sebi rečt »ej…zdaj pa o psih že nekaj vem«, pride s kakšno novo finto, izzivom ter je Pijica spet v temi 🤦🏼…