Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline«

Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline«

Četrtek, 4.3.2021, dan 269

Današnjega dne še verjetno dolgo ne bom pozabila. Ko bom čez par let gledala nazaj, bo definitivno današnji dan spadal med prelomne »aha momente« tekom celotne moje t.i. »pasje kariere«.

Prvič sem na lastne oči videla, kaj pomeni imeti belgijca oz. »malino«, sploh pa se je kar nekaj mojih prepričanj o najinem psu sesulo kot hišica iz kart. In ne…ne gre za nevednost, temveč za neizkušenost.

Torej…danes je končno napočil dan, ko je bilo treba Conorju odstranit šiv na njegovi sprednji desni tački. Glede na slabe izkušnje in »kavbojski« (brez zamere, ampak drugega žal ne morem rečt, kljub njihovi prijaznosti in strokovnosti) način obravnave Conorja, o čem sem podrobno pisala teden dni nazaj (prebereš lahko tukaj), sem se odločila, da k Elbivetu več ne grem. Moja pasja prijateljica Maja, mi je svetovala Veterinarski center Lara v Izoli, češ glavna veterinarka ima belgijca, tako, da ti bo znala še bolje pomagat.

Naročena sva bila danes ob 8.30. Se sparkirava na njihovo mini parkirišče in sva na vrsti takoj. Prijazna sestra naju s Conorjem napoti v ambulanto, kjer naju pusti nekaj trenutkov sama. Izkoristim čas in poskusim psa čim bolj umirit (kar je bilo noro težko, saj je pes verjetno čutil, da sem tudi jaz napeta 100/h 😆), se z njim pogovarjam, ga hvalim itd. Počasi se začne sproščat, ko v prostor stopi veterinarka Lara.

Conor jo nezaupljivo pogleda, z Laro pa začneva pogovor. »Kaj pa je bilo na tački?«, me vpraša prijazno in umirjeno, med tem ko si začne pripravljat pasje priboljške.

Ji odgovorim, vmes ji razložim koliko časa ima že obvezo, omenim jemanje antibiotikov itd. Kot da je obveza sploh ne zanima gleda Conorja, mu da priboljšek in me začne spraševat raznorazne stvari o njem o karakterju itd. Se tako pogovarjava enih 10 minut, brez, da bi sploh začeli s »postopkom odstranjevanja šiva«. Že kaže, da bo vse v najlepšem redu in se je pes sprostil, se Lara nežno dotakne Conorjeve povite tačke. Pes nemudoma spremeni razpoloženje in »romantike« je konec😟.

»Morda bolje, da mu odstranim prevezo jaz«, predlagam in povem, da doma ni bilo z menjavanjem preveze nobenih težav. Po prigovarjanju mi končno uspe odstranit povoj…nakar se je začelo.

Sprva z renčanjem. Damo gor nagobčnik. Mu hočem prijet tačko, da bi Lara lahko odstranila šiv, ko se psu prvič odpelje😢. Prav grozeče začne renčat, meni pa nemudoma pade mrak na oči. »Kaj za boga??« se sprašujem sama pri sebi, med tem, ko je bilo Lari verjetno jasno, da sem jaz skoraj isto prestrašena kot Conor.

»Predlagam, da se ga položi na bok, vi pa ga močno ukleščite s komolci in držite za spodnje tačke, da se ne bo mogel ustat, jaz pa bom vmes potegnila šiv ven…gre zgolj za sekundo, bo šlo?«, me vpraša. Pokimam in se spomnim predavanja iz prve pomoči, kjer so nas nekaj podobnega tudi učili. Vseeno Lara pokliče »na pomoč« še svojo asistentko in se lotimo.

Sklonim se nad psa, ga pošteno primem za tačke in ne morem verjet kaj slišim in vidim. Psu se je dokončno odpeljalo😢. Predstavljate si mešanico grozljivega renčanja, panike, agresije, nemoči. Še sreča, da je bila prisotna tudi Larina asistentka, ker v meni je vrelo od šoka emocij. Pred menoj ni bil ljubljenček, temveč zver. Verjetno bi vse tri raztrgal, če bi lahko. Vseeno sem ga poskusila močno držati in ga na nek način umirjati. Počutila sem se totalno nemočno. Na srečo je bilo v slabi minuti vse konec, pes je utihnil, se nekako vdal v usodo in Lara je lahko v miru opravila svoje delo.

»Ekola…pa smo…prideen fant«, reče veselo in se odmakne od naju. Tudi sama sem spustila pritisk in Conor se je vstal. Vmes smo ga vsi trije hvalili, trepljali itd. »Mu lahko sedaj odstranim nagobčnik?«, vprašam Laro, med tem, ko sem iskala priboljške. Prikima in psa pokliče k sebi. Ga nagradi. Midve pa se zapleteva v pogovor.

Že je kazalo, da je zadeva zaključena, da je vse v redu, ko Lara postavi Conorja v sedi in mu da vedet, naj se umiri za priboljšek. Zgodilo se je v trenutku….mešanica laježa in renčanja ter Conor je zahlastal proti njej😨.

V sekundi se mi je v glavi odvrtelo življenje z njim zadnjih devet mesecev in vprašanje »Kje sva zajebala z vzgojo?«, je odzvanjalo v moji glavi Kar nekaj mojih prepričanj o mojem psu se je sesulo kot hišica iz kart. To je Conor? Prijazen, ljubezniv pes, ki ima vsakega človeka rad in odkar ga imam, še nisem videla, da bi na kogar koli sploh zarenčal, ne pa da bi koga probal ugriznit?

Kljub šoku sem odreagirala nemudoma in psa nadrla ter skregala konkretno. Takoj je vedel, da ni naredil prav, saj je bil v sekundi celi pohleven….

»Veste, jaz od maline vedno pričakujem najhujšo reakcijo….to so takšni psi, zakaj mislite, da sem bila z njim cel čas tako previdna? Ker pri njih ne moreš vedet. Delujejo na popolnoma drugačnih obratih, kot preostali psi. Veste kakšne boje sem jaz imela s svojim, ko sem ga dobila…noro. Res je, da tukajšnje okolje vse skupaj izredno potencira, pa vendar previdnost ni nikoli odveč«, mi je poskusila razložit, ker je videla, da sem popolnoma v temi.

Sama sem se skozi 101 vprašanje Lari nekako probala potegnit iz brezna dvomov, ki so me začeli razjedat. Če dolgo nisem verjela in se konstantno borila proti vsem, ki so trdili drugače, sem danes dobila jasen dokaz, zakaj »malina« ni za začetnika.

»Opazujte psa, berite ga in, če ste kjer je dosti ljudi, uporabite nagobčnik, saj vidite, gre lahko zgolj za trenutek«, so bile besede, ki jih sama vem že dolgo, ampak definitivno gledam sedaj popolnoma drugače na njih.

Po dobri uri sva s Conorjem zapustila ambulanto. Če kaj mi je bilo res v dno duše žal, da nisem začela s Conorjem takoj hodit k njim…del mene se nekako ni mogel rešit občutka, da se slednje danes potem morda ne bi zgodilo, saj bi Conor Laro poznal….

Odšla sva v park v Kopru, kjer sem s psom nazaj vzpostavila »najino vez«, če se lahko tako izrazim❤. Bil je ponovno stari Conor, prijazen, razigran, ljubeč, ubogljiv, celo bolj aktiven kot običajno.

Verjetno je svoje naredila spet »normalna« tačka brez plastičnega dodatka….toda globoko v sebi sem vedela, da ga bom od danes naprej gledala z malce drugačnimi očmi…. »z bolj odgovornimi«, sploh pa zavedajoč se, da nikoli, ampak res nikoli ne veš 😉.