Ponedeljek, 12. 4. 2021, dan 308
Tako, pa je za nama Conor’s Adventure launch in odprtje spletne trgovine. Slovenski pasji trg je bogatejši za še eno slovensko pasjo znamko. Sedaj, ko sem se po par dnevih končno pošteno naspala, spočila, sploh pa se umirila in po par tednih bila spet »normalna« ženska. Nisem si mislila, da bom kdaj tako uživala v likanju in pospravljanju hiše kot sem danes. Sicer vsakdanja opravila, te nehote navdajo z občutkom normalnosti.
Ohh…spet ta ščitnica
No tega zadnjih par tednov ni bilo. In verjetno ni čudno, da so se mi začeli ponovno pojavljati tisti »čudni« simptomi, ki so značilni za prekomerno delovanje ščitnice…. »Spet smo tam«, sem si mislila, ko sem se z dežnikov v roki sprehajala po gozdni cesti, v glavi pa občutek »znane« megle oz. zmedenosti. Conor je med tem veselo skakal po lužah in prevohaval vsak listek in vejico.
Mogoče bi se pred meseci še sekirala nad tem spoznanjem, sedaj sem vedela kaj mi je storiti. Zanimivo, kako ti telo hitro pove, pokaže, ko pozabiš nanj. Globoko v sebi sem vedla, da je glede na najin hud tempo, ki sva ga s Primožem držala zadnjih par tednov, zgolj vprašanje časa, kdaj se bo ponovilo. No, sedaj, ko je trgovina postavljena in zadeve »kar ok« tečejo, je lažje kakšen dan stvari izpustiti iz rok in sebe postaviti na prvo mesto.
Ampak namen današnjega pisanja ni bilo moje zdravje, temveč nekaj čisto drugega. Z vami bi rada delila nekaj izkušenj, ki sem jih v zadnjem tednu oziroma dveh doživela na področju vrednot.
Hvala vsem, ki naju podpirate
Uspeh podjetnika je za moje pojme nehote povezan tudi s tem kakšne so njegove vrednote in s kakšnimi ljudmi sodeluje. Ko po slabem tednu od odprtja spletne trgovine in lepemu številu prodanih izdelkov pogledam okoli sebe mi gre skoraj na jok. Pa ne od žalosti, temveč sreče. Okoli sebe sva s Primožem imela (oz. jih še imava) res same neverjetne ljudi, ki so ne glede nato, da je to njihova služba za najin uspeh delali noč in dan.
Od Jerneja (naNetu) in Roka (Incubator), ki sta bila primorana v izredno kratkem času na noge postaviti ter sprogramirati povsem novo spletno trgovino. Nikoli ne bom pozabila našega nočnega dela do treh ponoči (iz šestega na sedmi april). Potem naša ljuba srčna fotografinja Tea (FluffyPixels). Bog reva je mirno prenašala vse najine kaprice in mojo zoprno natančnost, da bi fotke v spletni trgovini zgledale čim bolj popolno. Najbolj od vsega je »nasrkal« najin dobavitelj, ki nama vse izdelke šiva na roke oz. stroj. Joj sem znala biti pasja do njega, ker se je mudilo…. Bogi revež pa poleg šivanja hodi še v redno službo.
Spusti in verjemi ter uspeh bo prišel
Pa je prišel 7.4.2021 in odprtje trgovine, prodaje pa ni in ni hotelo biti. Končno prvo naročilo in party ter skakanje v luft od navdušenja. Pa potem počasi drugo…ampak daaleč od tega, kaj sva glede na predhodne odzive predvidevala. V teh trenutkih je bistvo, da ostaneš zvest samemu sebi. Verjameš, sploh pa če imaš takšno srečo kot midva, do potankosti zaupaš tistim, ki vate na trenutke bolj verjamejo kot ti sam.
»….Verjamem v projekt, ker se bo nadgrajeval, izboljševal in nudil najboljše, kar se da za živali. Za posel moraš imeti jajca, strast, ljubezen, lasten kapital, srečo in iskrene prijatelje. Vajina zgodba je odlična in me je pritegnila…«, so bile besede Primožovega sodelavca, ki so mi dale konkretno za mislit in bi si jih najraje napisala na steno…za tiste hude, psihološke čase.
Tudi dve moji pasji prijateljici (Valentina in veterinarka Maja), sta v petek pristavili svoj lonček in dodale nekaj spodbudnih besed; »Pia, zaupaj. Bo že, imam resnično dober občutek za vajine izdelke in to ne rečem kar tako v tri dni, ker so resnično dobri, zaupaj«.
Piko na I je dodala še stara prijateljica Tamara. Ženska mi je pol ure držala po telefonu takšen motivacijsko-spodbuden prodajni nagovor (že dlje časa dela v prodaji), da sem nato skoraj sama od sebe kupila lastne izdelke..haha… “Zaupaj in se bo odprlo“, je rekla, preden je odložila slušalko.
Konkurenco je treba spoštovati
No…pa sva zaupala in v nedeljo se je odprlo. Med popoldanskim pakiranjem, so naročila kar prihajala. Med tem, ko sva bila že skoraj fertik je prišlo novo. Pa potem čez par ur spet novo.
Spustila sva in začela zaupat, da bo. Da je vse točno tako kot mora biti. Po seštevku vse tedenske prodaje je bila številka več kot zadovoljiva. In, če tudi sva opazila, da naju je konkurenca že začela kopirat in, da so se na slovenskem trgu že začeli pojavljati precej podobni izdelki s podobno ponudbo in opisom izdelkov, kot jih imava sama, sem ob pozni večerji dejala Primožu.
»Veš vseeno mi je. Konkurenco je treba spoštovati, če tudi naju morda kopira, se je treba zavedat, da se čisto vsak podjetnik bori za svoj košček zemlje, svoj košček pogače. In ne pozabi, konkurenca je vedno zdrava, ker te sili, da se razvijaš in delaš še bolje za naše končne kupce…«
In šele, ko prideš tako daleč, da spustiš svojo »prirojeno« zavist in, ko iskreno razumeš delovanje trga ter iskreno začneš zaupat vase in svoj izdelek, potem verjetno narediš ogromen korak naprej, proti svojemu cilju.
