Petek, 19.11.2021
Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.
Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.
Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.
Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…
Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a
Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.
Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.
Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.
Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral
In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?
In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju 🤦.
In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.
In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež
In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.
Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja 😏. Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.
Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna
Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.
Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona 😆), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal😄) itd.
Če bi imela še enkrat mladička…
Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.
Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.
Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« 🙃.
